Na podlagi kvalitativne analize intervjujev, ki jo je Tina Lengar Verovnik opravila v okviru projekta Medijski repertoarji mladih, je kot raziskovalka za radijsko oddajo Studio ob 17.00 povzela ugotovitve o medijskih praksah, povezanih z rabami radia oziroma zvočnih vsebin pri osnovnošolcih_kah iz tretje triade in srednješolcih_kah.
Tina Lengar Verovnik (levo) je v oddaji ob 50-letnici Vala 202 predstavila ugotovitve o odnosu mladih do radia oziroma zvočnih vsebin. Foto: Radio Slovenija
Je radio za v muzej?
Kot navaja, je eden od sodelujočih v raziskavi izjavil, da je radio pri njihovi generaciji za v muzej. A se je skozi omenjeno analizo izkazalo, da to ne drži. Radio se namreč preoblikuje in dobiva v življenju mladih popolnoma drugačno vlogo od nekdaj pričakovane.
Glasba
Med številnimi avdio vsebinami je mladim najbližje glasba. Ta jih običajno spremlja ob vseh dejavnostih, skozi ves dan. Vendar pa je sami večinoma ne povezujejo z radiem in v intervjujih izpostavljajo platforme, ki jim omogočajo nadzor nad izborom glasbe.
V avtu, ob starših in starih starših
Sicer pa radio največ poslušajo v avtu; in pa skupaj s (starimi) starši oziroma zaradi njih, saj si z njimi delijo bivalne prostore in dnevne rutine.
Podkasti
Podkaste poslušajo večinoma starejši udeleženci raziskave, kar nas po mnenju Tine Lengar Verovnik ne sme presenečati, saj poslušanje podkastov od posameznika_ce zahteva že nekoliko več truda pri izboru vsebin.
V okviru bilateralnega projekta Perspektive aktivnega državljanstva in digitalne pismenosti med mladimi: primerjava med Črno Goro in Slovenijo, ki raziskovalno dopolnjuje cilje projekta Medijski repertoarji mladih, nas je obiskala kolegica Jovana Davidović s Fakultete za politične vede na črnogorski univerzi v Podgorici.
Jovana Davidović (na sredini) je predava študentom_kam programa Novinarstvo na črnogorski Fakulteti za politične vede v Podgorici.
Jovanin raziskovalni obisk je poleg načrtovanja zadnjih raziskovalnih korakov ter diseminacije pridobljenih podatkov namenjen tudi izvedbi enega terenskega dela raziskave, in sicer obisku slovenskih osnovnih šol in izvedbi intervjuja z učiteljico Vzgoje za medije.
Aprila smo najprej k sodelovanju v anketi povabili osnovne šole iz zastavljenega vzorčnega okvirja, s katerim si prizadevamo za reprezentativno zastopanost šol tudi glede na občino oziroma regijo in velikost šole. Konec meseca smo k sodelovanju povabili še srednje šole, pri katerih je vzorčenje odtenek zahtevnejše, saj je potrebno poskrbeti tudi za zastopanost različnih srednješolskih programov.
Odličen odziv osnovnih šol
Z zadovoljstvom poročamo o odličnem odzivu že doslej več kot 50 osnovnošolskih ravnateljic in ravnateljev, ki so prepoznali pomen prve tovrstne raziskave v slovenskem prostoru, ki želi doseči šolajočo se mladino v starosti od 12 do 26 let po celotni izobraževalni vertikali in nam bo omogočila razumeti aktualne izkušnje ter mnenja mladih o medijih in tehnologijah: kako jih uporabljajo doma, kako v prostem času, kako se z njimi srečujejo v šoli, pri pouku ali igri.
Učenke in učenci 7., 8. in 9. razredov ter dijakinje in dijaki spletni vprašalnik izpolnjujeo v šoli v računalniški učilnici. Foto: Taylor Wilcox on Unsplash
Prvi odziv srednjih šol je spodbuden
Nekaj tednov kasneje smo k sodelovanju pri izpolnjevanju njim prilagojenega vprašalnika povabili še dijakinje in dijake. Zaenkrat se je vabilu, ki smo ga poslali tik pred prvomajskimi počitnicami, odzvalo že prek deset srednješolskih ravnateljev in ravnateljic; ob tem pa vljudno vabimo tudi ostale, da se odzovejo na naša pisma.
Med osnovnošolci in srednješolci, s katerimi smo se v lanskem letu pogovarjali v intervjujih, so se nakazale razlike pri rabah medijev in tehnologije; te nameravamo bolj strukturirano izmeriti z anketo. Foto: Anthony Da Cruz on Unsplash
Ker v raziskavi povezujemo več konceptov, kot so, na primer, medijski repertoarji, digitalne spretnosti in medijska pismenost, operacionalizacija in priprava vprašalnika nista preprosta naloga. Izhajamo namreč iz različnih disciplin in poskrbeti moramo za konceptualno skladnost teoretizacij, ki črpajo iz komunikologije, medijskih študij, sociologije, pedagogike, informatike, jezikoslovja … Tudi daljši sestanki pri nas tako še zdaleč niso dolgočasni.
Sodelavke in sodelavec iz ožjega projektnega mehurčka med piljenjem anketnega vprašalnika: Tanja Oblak Črnič, Tina Lengar Verovnik, Nika Šušterič in Veronika Tašner. Foto: Dejan Jontes.
Kako na teren in koliko nas bo pri vsem skupaj omejevala epidemija, je bilo vprašanje, ki smo si ga na februarskih sestankih redno zastavljali.
Poleg tega smo se ukvarjali vzorčnimi okvirji za slovensko osnovnošolsko in srednješolsko populacijo. Želimo si dobrega odziva vseh treh starostnih kohort, zaradi česar se tudi oblikovanju vprašalnika temeljito in skrbno posvečamo.
Večkrat smo se srečevali v različnih zasedbah in premišljevali, kako čim bolj kakovostno nagovoriti učence, dijakinje in študente, da bi dosegli kar najboljši odziv na anketni vprašalnik. Fotografija je posneta na enem od takih sestankov 2. februarja 2022.
Na prvem sestanku projektne skupine v novem letu smo pričeli z drugo fazo naše temeljne raziskave, v kateri beležimo in analiziramo medijske repertoarje slovenske mladine.
Na podlagi analiziranih intervjujev z mladimi, skic njihovih medijskih omrežij in drugih podatkov, pridobljenih v kvalitativni fazi, smo se lotili priprave anketnega vprašalnika in se na sestanku projektne ekipe dogovorili glede osnovnih parametrov:
pridobiti želimo reprezentativna vzorca osnovnošolcev_k iz zadnje triade in dijakov_inj gimnazij ter srednjih poklicnih in strokovnih šol;
anketirali bomo tudi študente_ke UL;
z oblikovanjem vprašalnika bomo skušali zagotoviti tudi podatke, ki bodo primerljivi s preteklimi raziskavami, kot so npr. Mladina 2000/2010/2020 ipd.
Na fotografijo ekipe med sestankom smo spet pozabili, lahko pa vam vsi_e na sestanku prisotni_e potrdimo, da novo fazo projekta spremljata elan in veliko raziskovalne radovednosti glede rabe digitalnih tehnologij in medijske potrošnje sodobnih mladih v Sloveniji. Fotografija: Luke Porter, Unsplash
Naš sodelavec Dejan Jontes je 27. novembra izvedel vabljeno predavanje o novih konceptualizacijah proučevanja globoke medijatizacije na doktorski konferenci Univerze Sever na Hrvaškem. To je bila prva uradna predstavitev naše raziskave in rezultatov v mednarodnem prostoru.
Konceptualizacija in raziskovanje procesov ter posledic globoke mediatizacije, s katerima se ukvarjamo tudi znotraj projekta Medijski repertoarji mladih, je pritegnila pozornost hrvaških doktorskih študentov in študentk.
Predavanja z naslovom Studying deep mediatization: media repertoires and communicative figurations ter vsebinsko bogate razprave, ki je sledila, se je v živo in prek spleta udeležilo prek 50 doktorskih študentk in študentov.
V priznani mednarodni reviji Information, Communication & Society je izšel prispevek sodelavk pri projektu Tanje Oblak Črnič in Barbare Brečko z naslovom Enhancing sociality, self-presentation, and play: a case study of digital scenarios among schoolchildren in an epidemic context, ki je že na voljo v angleškem jeziku v spletni izdaji.
Za večino otrok so v času zapore javnega življenja zaradi epidemije digitalni mediji predstavljali edino možnost za stik s šolo, sošolci, sošolkami, prijatelji in prijateljicami. Foto: Sharon McCutcheon @sharonmccutcheon / Unsplash
Gre za študijo primera, izvedeno na vzorcu osnovnošolskih učencev, s pomočjo katere sta avtorici analizirali njihove izkušnje s poukom na daljavo, prevladujoče medijske prakse in pripadajoče digitalne scenarije otrok v času lanskega jesenskega zaprtja šol med drugim valom epidemije Covid-19. Študija identificira tri različne scenarije, ki med drugim pokažejo na tesno prepletanje zadovoljstva s poukom na daljavo in vzpostavljenimi digitalnimi praksami tudi s starostjo in spolom otrok. Vabljeni in vabljene k branju!
V okviru bilateralnega projekta Perspektive aktivnega državljanstva in digitalne pismenosti med mladimi: primerjava med Črno Goro in Slovenijo, ki raziskovalno dopolnjuje cilje projekta Medijski repertoarji mladih, smo obiskali OŠ Sutjeska v črnogorskem glavnem mestu.
Ravnatelj šole Predrag Jovović, učiteljica Milena Milačić in podravnateljica Rada Mujović so podrobno predstavili programe digitalnega opismenjevanja njihovih učencev_k in učiteljev_ic.
Po intervjuju o stanju digitalne edukacije na OŠ Sutjeska v Podgorici sta ravnatelj dr. Predrag Jovović in učiteljica angleščine Milena Milačić (desno) Katji K. Ošljak pokazala ročno zapisan šolski letopis, ki sega nazaj do leta 1976. Pogovoru se je pridružila tudi podravnateljica Rada Mujović.
Eden izmed naših raziskovalnih ciljev je razumevanje pomena ter vloge digitalnih medijev v vsakdanjem življenju otrok in mladine. Ob tem preizprašujemo obstoječe izobraževalne prakse o potencialih digitalnih medijev in značaj medijske oz. digitalne pismenosti med mladimi. Izobraževalni kontekst med državama v odnosu do digitalne pismenosti je namreč zelo različen – če za Slovenijo velja, da vpeljuje modele poučevanja o digitalnih tehnologijah in državljanstva prvenstveno v osnovne šole, a na izbirni ravni, se trendi v Črni Gori v marsičem razlikujejo. Kmalu zapišemo kaj več tudi o tem.
P. S.: Če vas zanima vsebina debele knjige na fotografiji, jo najdete na spletnem mestu ossutjeska.edu.me. Gre za ročno pisan letopis, ki obsega šolska leta 1976/77-2012/13.
Ideja sodelovanja pri pouku od doma je spomladi 2020 nekatere mlade navdušila. Če sklepamo po sodelujočih v kvalitativnem delu študije MRM, so jo pri tem bolje odnesli bolj samostojni osnovnošolci_ke in dijaki_nje.
Za samostojno delo
Kot so nam nekateri_e zaupali v skupinskih intervjujih, jim je prijala možnost, da lahko spijo dlje in si dneve organizirajo čisto po svoje, kar je bilo izvedljivo, dokler šole še niso sklicevale videokonferenc in so od učiteljev prejemali navodila za samostojno delo.
Ker naš vzorec glede na socio-ekonomski status tendira navzgor, je med sodelujočimi v poglobljenih intervjujih gotovo večji delež mladih z boljšo družinsko podporo oz. ugodnejšimi pogoji za sodelovanje pri šolanju od doma kot sicer v populaciji. Zaradi tega bi lahko sklepali, da so nam sodelujoči nekoliko pogosteje poročali o pozitivnih vidikih in nekoliko redkeje o negativnih vidikih pouka na daljavo.
Proti videokonferencam
Med negativnimi vidiki pouka na daljavo so večkrat omenili svojo pasivnost in nemotiviranost za sodelovanje pri učnih urah prek spleta: “Zdaj pa tut, um, pač, maš nek Zoom in pol tak, še nalogo, in ne morš vsega nardit in tak, ne da se ti več, niti motivacije nimaš,” (15-letna osnovnošolka). Nekateri so zato namesto v šolske dejavnosti svojo pozornost usmerili drugam, npr. na družbena omrežja, recimo v gledanje videoposnetkov na YouTubu, ali igranje računalniških iger. O tem poroča 16-letni dijak, ki je računalniško igro igral “kdaj tut po deset al pa dvanajst ur na dan, pač, skos,” šola pa je medtem obstala oz. se z njo ni ukvarjal.
Čeprav je za to treba zgdaj vstati, večina mladih, ki so sodelovali v naši raziskave, raje hodi v šolo, kot pa da bi pri pouku sodelovali od doma. Fotografija: marco fileccia, Unsplash.
Pomanjkanje vrstniških stikov
Med razlogi za pomanjkanje motivacije oz. volje za sodelovanje pri pouku na daljavo številni intervjuvanci_ke omenjajo pomanjkanje stikov z vrstniki_cami. 14-letna osnovnošolka po vrnitvi v šolo npr. pove: “Ampak, zdej mi je definitivno boljš, tak, bit v šoli, um … Sam, glih zarad tega, ker si tak s prijatli in … Si nekak bolj, tak, aktiven in … Ni tak, vse isto vsakdan.”
Da je lahko pomanjkanje socialnih stikov posebej neugodno za odraščajoče, še posebej na starejše osnovnošolce_ke in dijake_inje, opozarja psihologinja predsednica društva šolskih svetovalnih delavcev Ajda Erjavecv intervjuju za MMC RTVSLO: “Prav v mladostništvu so stiki najpomembnejši, saj govorimo o drugi najpomembnejši razvojni nalogi v tem obdobju poleg razmišljanja o prihodnjem akademskem ali poklicnem življenju. Učenje stikov z vrstniki, spoznavanje prvih ljubezni … To so veliki posegi v socializacijo, za katere pa je težko napovedati, kakšne posledice bodo povzročili. Gre za eksperimentiranje s celotno generacijo, in to po vsem svetu, ne samo v naši državi.”
