Mapiranje medijskih omrežij je metoda, s katero dopolnjujemo podatke, zbrane v skupinskih intervjujih. Inspiracija zanjo izvira iz študij nekaterih nemških avtorjev (glej npr. Hasebrink in Domeyer, 2012), v katerih preizprašujejo metodološke pristope za raziskovanje medijskih repertoarjev in konfiguracij v globoko mediatiziranem (Hepp, 2019) vsakdanu.
Omenjena Hasebrink in Domeyer (2012) sta sodelujočim v svoji študiji razdelila kartice, na katere so zapisovali medije, ki so jih omenjali v intervjuju, te pa so intervjuvanci_ke v končni fazi kategorizirali in razporedili po pomembnosti. Avtorjema je pristop omogočil raziskovanje sodobnega medijskega okolja iz perspektive, ki se ne osredotoča na noben specifičen medij, ampak skuša zajeti medijske repertoarje v celoti.
Zaradi spletne izvedbe intervjujev in za potrebe raziskave Medijski repertoarji mladih metodo razvili nekoliko drugače.
Vsak intervjuvanec_ka je na koncu intervjuja na sredino papirja zapisal_a svoj psevdonim, s katerim je tudi sicer nastopal_a v intervjuju, in nato oblikoval_a miselni vzorec s petimi kategorijami medijev, in sicer tistimi:
- ki so zanj_o najpomembnejši,
- s katerimi se informira,
- s pomočjo katerih ohranja stike z drugimi,
- s katerimi se sprosti in
- s katerimi se dokazuje in izpopolnjuje.