Kategorija: rezultati

Ideja sodelovanja pri pouku od doma je spomladi 2020 nekatere mlade navdušila. Če sklepamo po sodelujočih v kvalitativnem delu študije MRM, so jo pri tem bolje odnesli bolj samostojni osnovnošolci_ke in dijaki_nje.

Za samostojno delo

Kot so nam nekateri_e zaupali v skupinskih intervjujih, jim je prijala možnost, da lahko spijo dlje in si dneve organizirajo čisto po svoje, kar je bilo izvedljivo, dokler šole še niso sklicevale videokonferenc in so od učiteljev prejemali navodila za samostojno delo.

Ker naš vzorec glede na socio-ekonomski status tendira navzgor, je med sodelujočimi v poglobljenih intervjujih gotovo večji delež mladih z boljšo družinsko podporo oz. ugodnejšimi pogoji za sodelovanje pri šolanju od doma kot sicer v populaciji. Zaradi tega bi lahko sklepali, da so nam sodelujoči nekoliko pogosteje poročali o pozitivnih vidikih in nekoliko redkeje o negativnih vidikih pouka na daljavo.

Proti videokonferencam

Med negativnimi vidiki pouka na daljavo so večkrat omenili svojo pasivnost in nemotiviranost za sodelovanje pri učnih urah prek spleta: “Zdaj pa tut, um, pač, maš nek Zoom in pol tak, še nalogo, in ne morš vsega nardit in tak, ne da se ti več, niti motivacije nimaš,” (15-letna osnovnošolka). Nekateri so zato namesto v šolske dejavnosti svojo pozornost usmerili drugam, npr. na družbena omrežja, recimo v gledanje videoposnetkov na YouTubu, ali igranje računalniških iger. O tem poroča 16-letni dijak, ki je računalniško igro igral “kdaj tut po deset al pa dvanajst ur na dan, pač, skos,” šola pa je medtem obstala oz. se z njo ni ukvarjal.

Pomanjkanje vrstniških stikov

Med razlogi za pomanjkanje motivacije oz. volje za sodelovanje pri pouku na daljavo številni intervjuvanci_ke omenjajo pomanjkanje stikov z vrstniki_cami. 14-letna osnovnošolka po vrnitvi v šolo npr. pove: “Ampak, zdej mi je definitivno boljš, tak, bit v šoli, um … Sam, glih zarad tega, ker si tak s prijatli in … Si nekak bolj, tak, aktiven in … Ni tak, vse isto vsakdan.”

Da je lahko pomanjkanje socialnih stikov posebej neugodno za odraščajoče, še posebej na starejše osnovnošolce_ke in dijake_inje, opozarja psihologinja predsednica društva šolskih svetovalnih delavcev Ajda Erjavec v intervjuju za MMC RTVSLO: “Prav v mladostništvu so stiki najpomembnejši, saj govorimo o drugi najpomembnejši razvojni nalogi v tem obdobju poleg razmišljanja o prihodnjem akademskem ali poklicnem življenju. Učenje stikov z vrstniki, spoznavanje prvih ljubezni … To so veliki posegi v socializacijo, za katere pa je težko napovedati, kakšne posledice bodo povzročili. Gre za eksperimentiranje s celotno generacijo, in to po vsem svetu, ne samo v naši državi.”

Od marca do junija smo prek spleta izvedli 27 intervjujev, v katerih so večinoma sodelovali po dva ali trije sogovorniki_ce. Trikrat so v skupinskem intervjuju sodelovali štirje hkrati, v štirih primerih pa je v intervjuju sodeloval le en mladostnik ali mladostnica.

37 deklet (55 %) in 30 fantov (45 %) prihaja iz 15 šol, in sicer osnovnih in srednjih, med katerimi so gimnazije in različni tehnični ter poklicni programi.

Intervjuvani učenke, učenci, dijaki in dijakinje obiskujejo šole v osmih različnih krajih: v Borovnici, Brežicah, Dragomlju, Kranju, Ljubljani, Novem mestu, Šentjurju in Velenju.

Kraje in šole smo izbirali na podlagi vzorčnega načrta, ki nam je narekoval vključitev osnovnih šol iz urbanih in primestnih okolij ter manjših krajev. Pri srednjih šolah pa je bil dodatni kriterij še raznolikost šolskih programov. Ker so se vse kontaktirane gimnazije pozitivno odzvale pozivu za rekrutacijo, so v vzorcu zastopani dijaki in dijakinje kar petih gimnazij: 2 ljubljanski ter po ena iz Brežic, Novega mesta in Velenja.

V kvalitativnem delu raziskave je v 25 polstrukturitranih skupinskih intervjujih, ki so večinoma potekali z dvema ali tremi mladimi hkrati, doslej sodelovalo 32 deklet in 30 fantov oz. skupaj 62 osnovno- in srednješolcev_k. Zaradi epidemioloških omejitev intervjuje izvajamo izključno prek spleta.

Pri načrtovanju vzorca za kvalitativni del raziskave medijskih repertoarjev mladih smo upoštevali več kriterijev.

Pri osnovnih šolah smo si prizadevali doseči urbane in primestne šole ter šole v manjših krajih; ob tem pa vključiti tudi šole z značilno visoko kompleksnostjo. Na ta način si obetamo vpogled v kar se da raznolike prakse osnovnošolcev_k pri rabi medijev in tehnologij.

Podobno smo ravnali pri rekrutaciji na srednjih šolah, s tem da smo z vključitvijo dodatnega kriterija poskrbeli za to, da bodo v vzorcu dijaki_nje iz različnih srednješolskih programov kot so gimnazije in srednje poklicne oz. tehnične šole.