Mediji mladihV oddaji Intelekta na Radiu Prvi so Tanja Oblak Črnič, Katja K. Ošljak in Dejan Jontes s katedre MKŠ ter Veronika Tašner s PeF UL predstavili nekatere ključne rezultate prve faze projekta Medijski repertoarji mladih. Oddajo je pripravila Urška Henigman.
Kvalitativna raziskava, ki smo jo opravili leta 2021, in nato še obsežna anketa, izvedena v letu 2022, pritrjujeta raziskovalnim izhodiščem, da je treba obravnavati uporabo medijev in tehnologij kot del vsakdanjih praks mladostnic in mladostnikov znotraj zanje ključnih formativnih okolij družine, šole in vrstniških skupin. Osredotočanje na zgolj izbrane medije, kot so denimo družbena omrežja, ali pa ozka obravnava učinkov tehnologij oziroma medijev spregledata cel diapazon zelo informativnih podatkov o odraščanju v digitaliziranem vsakdanu.
“Obenem pa je pametni telefon poln ambivalenc; je prostor svobode in tveganj, sprostitve in skrbi, sredstvo kaznovanja in nagrajevanja. In je orodje discipliniranja otrok. Vse to nakazuje, da razmerja moči in režimi odločanja ostajajo podobni, a preneseni na druge objekte. Detekcija teh nians pa zahteva, da pozornost bolj namenimo okoliščinam in odnosom, kjer se tehnologije uporabljajo, in manj samim tehnologijam. Zato v raziskavi odpiramo na videz banalna vprašanja – kdaj, kje in katere tehnologije so mladim dostopne, kako avtonomni so pri njihovi rabi in v katerih kontekstih. O tem pa ne sprašujemo staršev ali učiteljev, temveč besedo dajemo izključno mladim med 12. in 19. letom, ravno zato, da odpremo prostor njim in se izognemo enostranskemu govoru o »emancipaciji otrok« ali »demokratizaciji« družinskih odnosov,” je za Delo povedala Tanja Oblak Črnič.
“Javno prisoten diskurz, da je z mladimi zaradi telefonov in družbenih omrežij vse narobe, res ni redek, hkrati pa ni zanemarljiv, saj kaže na druge družbene tenzije. Te doživljam kot odraz tega, da so tehnologije »prisotno odsotne« v družbi, saj je dileme, ki jih odpirajo, težje razložiti, kot pa je usmeriti prst vanje. Redukcija razprav na naprave in omrežja namreč ne bo odgnala niti pomanjkljivih percepcij o mladostnikih, še manj pa rešila probleme, s katerimi se srečujejo,” je pogovor nato povzel Dnevnik.
V prvem delu poročila Medijska kultura in digitalni vsakdan mladih, ki je nastalo v okviru ARRS projekta Medijski repertoarji mladih (J5-2564), smo izbrali kvantitativne rezultate raziskave o medijskih preferencah mladih, pri čemer smo se poglobili tudi v regulacije mladostniških praks v družinah in šolah ter (samo)ocene nekaterih digitalnih kompetenc mladih napram drugim.
Spodaj smo izbrali nekaj ugotovitev, vas pa vabimo k branju celotnega poročila, ki izpostavlja še več zanimivih rezultatov.
Anketiranci so s seznama različnih družbenih omrežij in aplikacij lahko izbrali svoja tri najljubša in tako dijaki kot osnovnošolci so praviloma izbirali podobno (glej str. 30 v poročilu). Med najbolj pogostimi izbirami tako najdemo Snapchat, TikTok, YouTube, Instagram, ki jih je med najbolj priljubljene uvrstila polovica ali še več osnovnošolcev in dijakov. Pogosta izbira je bil tudi Discord (izbralo ga je 23 % dijakov in 30 % osnovnošolcev), pa denimo še Pinterest (nekoliko bolj popularen pri srednješolcih s 13 % vseh anketirancev), medtem ko je Facebook dobil le nekaj odstotkov glasov (izbralo ga je 6 % dijakov in 4 % osnovnošolcev).
Ko primerjamo izbire dijakov z izbirami osnovnošolcev, je najbolj opazna razlika pri družbenem omrežju Instagram, ki je daleč najbolj popularen med srednješolci (73 % vseh anketiranih), medtem ko ga je med najbolj priljubljena omrežja uvrstila polovica osnovnošolcev (49 %). Najbolj priljubljena omrežja med osnovnošolci pa so očitno Snapchat (72 %), nato sledita TikTok in Youtube.
Pametni telefon je za osnovnošolce_ke najbolj priljubljena naprava, ki jo tudi najpogosteje uporabljajo (glej str. 17): 96 % jih namreč jasno odgovarja, da ga uporabijo vsaj enkrat dnevno, takoj za telefonom pa televizijo (62 %) in računalnik (55 %).
Med dijaki in dijakinjami je uporaba pametnega telefona še bolj razširjena oziroma ga dnevno uporabljajo praktično vsi (98 %), računalnik občutno manj (59 %), televizijo pa dnevno spremlja samo še tretjina dijakov (glej str. 18).
Zdi se, da starši dekleta in fante različno obravnavajo, vsaj taka je percepcija samih otrok. Starši so do deklet bolj zaščitniški, saj pri večini (41 %) preverjajo njihovo početje na napravah (v primerjavi s 37 % fantov) in jim pogosteje tudi sledijo na omrežjih (glej str. 25). Bistveno več deklet (84 %) pa starši opozarjajo na nevarnosti naprav, čeprav to doživljajo tudi fantje, a v manjšem obsegu (69 % fantov). Zanimiva je razlika pri discipliniranju otrok z odvzemom telefona: to namreč pogosteje doleti fante zaradi slabih ocen (58 % fantov in 47 % deklet) ter zaradi kršitve družinskih pravil, kjer pa ni bistvenih razlik med spoloma.
Poleg družinske smo v raziskavi opazovali tudi regulacijo digitalnih medijev in thnologij v srednjih šolah, kjer so rezultati glede na spol prav tako pomenljivi: srednješolke so pogosteje (75 %) kot njihovi sošolci (69 %) opozorjene na nevarnosti naprav, medtem ko dijaki prejemajo spodbude za rabo medijev in tehnologij pogosteje (44 %) kakor dijakinje (34 %). Podobno so se razporejali že odgovori osnovnošolk in osnovnošolcev, kar kaže, da so tehnološke prakse v šolah neenako ospoljenje – dekleta so obkrožena z diskurzi o varnih oz. nevarnih rabah, fantje pa so bolj spodbujeni k rabi in posredno mogoče poznavanju tehnologij. Vsaj tak vtis vzbujajo odgovori v obeh vzorcih in veljalo bi podrobneje analizirati, kje oz. na katerih šolah se to pretežno dogaja. Pri tem ne smemo zanemariti, da imamo v vzorcu tudi dijake poklicnih šol, ki so običajno vnaprej močno spolno diferencirane tudi po profilizaciji znanj in poklicev, za katere izobražujejo (glej str. 47).
Medijski repertoarji mladih je prva obsežnejša domača raziskava o rabah tehnologij in medijskih preferencah, ki je vključila skupaj več kot 3.000 šolajočih se mladih iz 7.-9. razredov osnovnih šol in 1.-4. letnikov srednjih šol.
Poročilo, ki prikazuje rezultate o dostopu in rabi tehnologij med mladimi, prevladujočih medijskih praksah in izbiri vsebin, pravilih uporabe tehnologij doma in v šolah ter digitalni pismenosti, je dostopno na spletu.
Spletna raziskava, ki je bila izvedena med marcem in junijem 2022, predstavlja le del ugotovitev našega raziskovalnega projekta iz druge (kvantitativne) raziskovalne faze projekta Medijski repertoarji mladih. Ta je pred tem v letu 2021 vsakdanje življenje mladostnikov in vlogo sodobnih tehnologij v njihovem življenju raziskoval s pomočjo poglobljenih kvalitativnih intervjujev oziroma fokusnih skupin ter mapiranja medijskih omrežij skozi perspektivo medijskih študij.
Na strokovnem posvetu Medijska kultura in digitalna pismenost smo sodelujoče seznanili z dosedanjimi ugotovitvami raziskave Medijski repertoarji mladih: Socialni, politični in kulturni aspekti digitaliziranega vsakdana (MRM), nato pa smo zanje izvedli tri tematske delavnice o digitalni pismenosti, branju v dobi družbenih medijev in praksah mladih na družbenih omrežjih. Program smo vodili sodelavke in sodelavci projekta MRM, ki prihajamo s Fakultete za družbene vede in Pedagoške fakultete Univerze v Ljubljani.
Napovednik in program posveta.
Mediji so vedno pomemben dejavnik v življenju mladih, a od pojava mobilnih naprav in družbenih omrežij so se njihove interakcije s tehnologijo radikalno spremenile. Raziskovalci in raziskovalke imajo dokaj natančne ocene, kolikšen del dneva mladi posvečajo (mobilnim) tehnologijam in na katerih družbenih omrežjih preživljajo največ časa, a to še ni dovolj za razumevanje njihovih medijskih praks.
Zato je pomembno celostno raziskati aktualne izkušnje mladih z mediji in digitalnimi tehnologijami, ki jih uporabljajo doma in v šoli, pri pouku in v prostem času. Vsaj deloma k temu prispevajo izsledki naše raziskave.
Sodelavci projekta smo na posvetu strokovni javnosti predstavili poročilo prve obsežnejše kvantitativne raziskave o rabah tehnologij in medijskih preferencah osnovnošolcev od 7. do 9. razreda in dijakov srednjih šol od 1. do 4. razreda.
Gre za prvo tovrstno raziskavo v Sloveniji, ki je vključila skupaj več kot 3.000 šolajočih se mladih. Poročilo prikazuje rezultate o dostopu in rabi tehnologij med mladimi, prevladujočih medijskih praksah in izbiri vsebin, pravilih uporabe tehnologij doma in v šolah ter digitalni pismenosti, s poudarkom na morebitnih razlikah po spolu in/ali tipu šolanja.
Spletna raziskava, ki je bila izvedena med marcem in junijem 2022, predstavlja le del ugotovitev našega raziskovalnega projekta iz druge (kvantitativne) raziskovalne faze projekta Medijski repertoarji mladih. Ta je pred tem v letu 2021 vsakdanje življenje mladostnikov in vlogo sodobnih tehnologij v njihovem življenju raziskoval s pomočjo poglobljenih kvalitativnih intervjujev oziroma fokusnih skupin ter mapiranja medijskih omrežij skozi perspektivo medijskih študij.
Od 2. februarja je v Računalniškem muzeju v Ljubljani na ogled razstava, v kateri so podiplomski študenti in študentke Medijskih in komunikacijskih študij FDV predstavili izsledke svojih raziskovalnih projektov pri predmetu Etnografija digitalnih medijev.
Razstavo, ki so jo naslovili Medijski in tehnološki vsakdan – etnografska študija na terenu, si lahko ogledate ob četrtkih in petkih med 16. in 20. uro ter ob sobotah med 10. in 16. uro na Celovški cesti 111 v Ljubljani.
Preberite več o študentskih etnografskih raziskavah in razstavi.
Vabimo vas na otvoritev razstave Medijski in tehnološki vsakdan – etnografska študija na terenu, ki bo 2. februarja ob 18. uri v Računalniškem muzeju.
Študentje in študentke pri izbirnem predmetu Etnografija digitalnih medijev na magistrskem programu Medijske in komunikacijske študije FDV UL so izvedli več etnografskih študij. Izbrane izsledke so s podporo strokovnega vodstva Gaje Zornada in drugih sodelavcev ter sodelavk Računalniškega muzeja pretvorili v razstavne eksponate, ki bodo na ogled od 2. februarja na Celovški cesti 111 v Ljubljani.
Lepo vabljeni!
V sodobnem, z digitalnimi mediji in tehnologijo prepletenem svetu, vse več pozornosti namenjamo medijski oziroma digitalni in sorodnih oblikah pismenosti. K temu nas spodbujajo tudi cilji EU, postavljeni pred dobrim desetletjem, ki si prizadevajo za vzpostavljanje EU kot vodilne sile v informacijskem svetu. Pomemben korak k temu EU vidi v spodbujanju in razvijanju medijske pismenosti, vključno z oblikovanjem ustreznega modela ter poznavanje njene strateške vrednosti v razvoju informacijskih družb. Kljub temu pa je eden od osrednjih problemov preučevanja medijske pismenosti njena definicija, ki pomembno vpliva tudi na artikulacijo raziskovalnih problemov, vprašanj in projektov.
V prispevku na 7. znanstveni konferenci Pedagoškega inštituta smo predstavili nekaj temeljnih opredelitev medijske in sorodnih pismenosti ter njihove omejitve. Poleg tega smo po vzoru M. Ranieri in F. Fabbra (2019) opozorili na štiridimenzionalno opredelitev formiranja medijske pismenosti kot 1) materialnega in kognitivnega dostopa, 2) prepoznavanja mehanizmov delovanja medijske krajine, 3) produkcijsko-ustvarjalnih kompetenc in 4) okolja, ki (ne) spodbuja medijskega opismenjevanja.
Šolsko okolje smo v povezavi s spodbujanjem medijskih praks označili kot pusto, posebej v primerjavi z vrstniškim in družinskim kontekstom. Medijska pismenost je v njem prisotna predvsem v vidikih, ki jih opredeljujemo kot tehnicistične in pretežno obsegajo navodila za rokovanja predvsem z računalnikom in računalniškimi programi. Pri tem obstoječe spodbude nakazujejo, da so tudi te vsebine vključene na osnovni ravni, kot je denimo uporaba dominantnih urejevalnikov besedil ali predvajanje videoposnetkov. Poleg tega je redno prisotna skrb za varnost na internetu, o kateri se praviloma izobražujejo na delavnicah, ki jih za šole izvajajo druge organizacije.
Ideja sodelovanja pri pouku od doma je spomladi 2020 nekatere mlade navdušila. Če sklepamo po sodelujočih v kvalitativnem delu študije MRM, so jo pri tem bolje odnesli bolj samostojni osnovnošolci_ke in dijaki_nje.
Kot so nam nekateri_e zaupali v skupinskih intervjujih, jim je prijala možnost, da lahko spijo dlje in si dneve organizirajo čisto po svoje, kar je bilo izvedljivo, dokler šole še niso sklicevale videokonferenc in so od učiteljev prejemali navodila za samostojno delo.
Ker naš vzorec glede na socio-ekonomski status tendira navzgor, je med sodelujočimi v poglobljenih intervjujih gotovo večji delež mladih z boljšo družinsko podporo oz. ugodnejšimi pogoji za sodelovanje pri šolanju od doma kot sicer v populaciji. Zaradi tega bi lahko sklepali, da so nam sodelujoči nekoliko pogosteje poročali o pozitivnih vidikih in nekoliko redkeje o negativnih vidikih pouka na daljavo.
Med negativnimi vidiki pouka na daljavo so večkrat omenili svojo pasivnost in nemotiviranost za sodelovanje pri učnih urah prek spleta: “Zdaj pa tut, um, pač, maš nek Zoom in pol tak, še nalogo, in ne morš vsega nardit in tak, ne da se ti več, niti motivacije nimaš,” (15-letna osnovnošolka). Nekateri so zato namesto v šolske dejavnosti svojo pozornost usmerili drugam, npr. na družbena omrežja, recimo v gledanje videoposnetkov na YouTubu, ali igranje računalniških iger. O tem poroča 16-letni dijak, ki je računalniško igro igral “kdaj tut po deset al pa dvanajst ur na dan, pač, skos,” šola pa je medtem obstala oz. se z njo ni ukvarjal.
Med razlogi za pomanjkanje motivacije oz. volje za sodelovanje pri pouku na daljavo številni intervjuvanci_ke omenjajo pomanjkanje stikov z vrstniki_cami. 14-letna osnovnošolka po vrnitvi v šolo npr. pove: “Ampak, zdej mi je definitivno boljš, tak, bit v šoli, um … Sam, glih zarad tega, ker si tak s prijatli in … Si nekak bolj, tak, aktiven in … Ni tak, vse isto vsakdan.”
Da je lahko pomanjkanje socialnih stikov posebej neugodno za odraščajoče, še posebej na starejše osnovnošolce_ke in dijake_inje, opozarja psihologinja predsednica društva šolskih svetovalnih delavcev Ajda Erjavec v intervjuju za MMC RTVSLO: “Prav v mladostništvu so stiki najpomembnejši, saj govorimo o drugi najpomembnejši razvojni nalogi v tem obdobju poleg razmišljanja o prihodnjem akademskem ali poklicnem življenju. Učenje stikov z vrstniki, spoznavanje prvih ljubezni … To so veliki posegi v socializacijo, za katere pa je težko napovedati, kakšne posledice bodo povzročili. Gre za eksperimentiranje s celotno generacijo, in to po vsem svetu, ne samo v naši državi.”
Mapiranje medijskih omrežij je metoda, s katero dopolnjujemo podatke, zbrane v skupinskih intervjujih. Inspiracija zanjo izvira iz študij nekaterih nemških avtorjev (glej npr. Hasebrink in Domeyer, 2012), v katerih preizprašujejo metodološke pristope za raziskovanje medijskih repertoarjev in konfiguracij v globoko mediatiziranem (Hepp, 2019) vsakdanu.
Omenjena Hasebrink in Domeyer (2012) sta sodelujočim v svoji študiji razdelila kartice, na katere so zapisovali medije, ki so jih omenjali v intervjuju, te pa so intervjuvanci_ke v končni fazi kategorizirali in razporedili po pomembnosti. Avtorjema je pristop omogočil raziskovanje sodobnega medijskega okolja iz perspektive, ki se ne osredotoča na noben specifičen medij, ampak skuša zajeti medijske repertoarje v celoti.
Zaradi spletne izvedbe intervjujev in za potrebe raziskave Medijski repertoarji mladih metodo razvili nekoliko drugače.
Vsak intervjuvanec_ka je na koncu intervjuja na sredino papirja zapisal_a svoj psevdonim, s katerim je tudi sicer nastopal_a v intervjuju, in nato oblikoval_a miselni vzorec s petimi kategorijami medijev, in sicer tistimi:
Od marca do junija smo prek spleta izvedli 27 intervjujev, v katerih so večinoma sodelovali po dva ali trije sogovorniki_ce. Trikrat so v skupinskem intervjuju sodelovali štirje hkrati, v štirih primerih pa je v intervjuju sodeloval le en mladostnik ali mladostnica.
37 deklet (55 %) in 30 fantov (45 %) prihaja iz 15 šol, in sicer osnovnih in srednjih, med katerimi so gimnazije in različni tehnični ter poklicni programi.
Intervjuvani učenke, učenci, dijaki in dijakinje obiskujejo šole v osmih različnih krajih: v Borovnici, Brežicah, Dragomlju, Kranju, Ljubljani, Novem mestu, Šentjurju in Velenju.
Kraje in šole smo izbirali na podlagi vzorčnega načrta, ki nam je narekoval vključitev osnovnih šol iz urbanih in primestnih okolij ter manjših krajev. Pri srednjih šolah pa je bil dodatni kriterij še raznolikost šolskih programov. Ker so se vse kontaktirane gimnazije pozitivno odzvale pozivu za rekrutacijo, so v vzorcu zastopani dijaki in dijakinje kar petih gimnazij: 2 ljubljanski ter po ena iz Brežic, Novega mesta in Velenja.
Vodja raziskovalne skupine:
Prof. dr. Tanja Oblak Črnič
[email protected]
Enota za medijske študije in digitalno kulturo
Center za proučevanje kulture in religije FDV
Kardeljeva ploščad 5
1000 Ljubljana
Aktualna projekta:
Digitalna zrelost mladih (V5-2329, B)
Medijski repertoarji mladih (J5-2564)
Financerja:
