Na prvem sestanku projektne skupine v novem letu smo pričeli z drugo fazo naše temeljne raziskave, v kateri beležimo in analiziramo medijske repertoarje slovenske mladine.
Na podlagi analiziranih intervjujev z mladimi, skic njihovih medijskih omrežij in drugih podatkov, pridobljenih v kvalitativni fazi, smo se lotili priprave anketnega vprašalnika in se na sestanku projektne ekipe dogovorili glede osnovnih parametrov:
pridobiti želimo reprezentativna vzorca osnovnošolcev_k iz zadnje triade in dijakov_inj gimnazij ter srednjih poklicnih in strokovnih šol;
anketirali bomo tudi študente_ke UL;
z oblikovanjem vprašalnika bomo skušali zagotoviti tudi podatke, ki bodo primerljivi s preteklimi raziskavami, kot so npr. Mladina 2000/2010/2020 ipd.
Na fotografijo ekipe med sestankom smo spet pozabili, lahko pa vam vsi_e na sestanku prisotni_e potrdimo, da novo fazo projekta spremljata elan in veliko raziskovalne radovednosti glede rabe digitalnih tehnologij in medijske potrošnje sodobnih mladih v Sloveniji. Fotografija: Luke Porter, Unsplash
Naš sodelavec Dejan Jontes je 27. novembra izvedel vabljeno predavanje o novih konceptualizacijah proučevanja globoke medijatizacije na doktorski konferenci Univerze Sever na Hrvaškem. To je bila prva uradna predstavitev naše raziskave in rezultatov v mednarodnem prostoru.
Konceptualizacija in raziskovanje procesov ter posledic globoke mediatizacije, s katerima se ukvarjamo tudi znotraj projekta Medijski repertoarji mladih, je pritegnila pozornost hrvaških doktorskih študentov in študentk.
Predavanja z naslovom Studying deep mediatization: media repertoires and communicative figurations ter vsebinsko bogate razprave, ki je sledila, se je v živo in prek spleta udeležilo prek 50 doktorskih študentk in študentov.
V priznani mednarodni reviji Information, Communication & Society je izšel prispevek sodelavk pri projektu Tanje Oblak Črnič in Barbare Brečko z naslovom Enhancing sociality, self-presentation, and play: a case study of digital scenarios among schoolchildren in an epidemic context, ki je že na voljo v angleškem jeziku v spletni izdaji.
Za večino otrok so v času zapore javnega življenja zaradi epidemije digitalni mediji predstavljali edino možnost za stik s šolo, sošolci, sošolkami, prijatelji in prijateljicami. Foto: Sharon McCutcheon @sharonmccutcheon / Unsplash
Gre za študijo primera, izvedeno na vzorcu osnovnošolskih učencev, s pomočjo katere sta avtorici analizirali njihove izkušnje s poukom na daljavo, prevladujoče medijske prakse in pripadajoče digitalne scenarije otrok v času lanskega jesenskega zaprtja šol med drugim valom epidemije Covid-19. Študija identificira tri različne scenarije, ki med drugim pokažejo na tesno prepletanje zadovoljstva s poukom na daljavo in vzpostavljenimi digitalnimi praksami tudi s starostjo in spolom otrok. Vabljeni in vabljene k branju!
V okviru bilateralnega projekta Perspektive aktivnega državljanstva in digitalne pismenosti med mladimi: primerjava med Črno Goro in Slovenijo, ki raziskovalno dopolnjuje cilje projekta Medijski repertoarji mladih, smo obiskali OŠ Sutjeska v črnogorskem glavnem mestu.
Ravnatelj šole Predrag Jovović, učiteljica Milena Milačić in podravnateljica Rada Mujović so podrobno predstavili programe digitalnega opismenjevanja njihovih učencev_k in učiteljev_ic.
Po intervjuju o stanju digitalne edukacije na OŠ Sutjeska v Podgorici sta ravnatelj dr. Predrag Jovović in učiteljica angleščine Milena Milačić (desno) Katji K. Ošljak pokazala ročno zapisan šolski letopis, ki sega nazaj do leta 1976. Pogovoru se je pridružila tudi podravnateljica Rada Mujović.
Eden izmed naših raziskovalnih ciljev je razumevanje pomena ter vloge digitalnih medijev v vsakdanjem življenju otrok in mladine. Ob tem preizprašujemo obstoječe izobraževalne prakse o potencialih digitalnih medijev in značaj medijske oz. digitalne pismenosti med mladimi. Izobraževalni kontekst med državama v odnosu do digitalne pismenosti je namreč zelo različen – če za Slovenijo velja, da vpeljuje modele poučevanja o digitalnih tehnologijah in državljanstva prvenstveno v osnovne šole, a na izbirni ravni, se trendi v Črni Gori v marsičem razlikujejo. Kmalu zapišemo kaj več tudi o tem.
P. S.: Če vas zanima vsebina debele knjige na fotografiji, jo najdete na spletnem mestu ossutjeska.edu.me. Gre za ročno pisan letopis, ki obsega šolska leta 1976/77-2012/13.
Ideja sodelovanja pri pouku od doma je spomladi 2020 nekatere mlade navdušila. Če sklepamo po sodelujočih v kvalitativnem delu študije MRM, so jo pri tem bolje odnesli bolj samostojni osnovnošolci_ke in dijaki_nje.
Za samostojno delo
Kot so nam nekateri_e zaupali v skupinskih intervjujih, jim je prijala možnost, da lahko spijo dlje in si dneve organizirajo čisto po svoje, kar je bilo izvedljivo, dokler šole še niso sklicevale videokonferenc in so od učiteljev prejemali navodila za samostojno delo.
Ker naš vzorec glede na socio-ekonomski status tendira navzgor, je med sodelujočimi v poglobljenih intervjujih gotovo večji delež mladih z boljšo družinsko podporo oz. ugodnejšimi pogoji za sodelovanje pri šolanju od doma kot sicer v populaciji. Zaradi tega bi lahko sklepali, da so nam sodelujoči nekoliko pogosteje poročali o pozitivnih vidikih in nekoliko redkeje o negativnih vidikih pouka na daljavo.
Proti videokonferencam
Med negativnimi vidiki pouka na daljavo so večkrat omenili svojo pasivnost in nemotiviranost za sodelovanje pri učnih urah prek spleta: “Zdaj pa tut, um, pač, maš nek Zoom in pol tak, še nalogo, in ne morš vsega nardit in tak, ne da se ti več, niti motivacije nimaš,” (15-letna osnovnošolka). Nekateri so zato namesto v šolske dejavnosti svojo pozornost usmerili drugam, npr. na družbena omrežja, recimo v gledanje videoposnetkov na YouTubu, ali igranje računalniških iger. O tem poroča 16-letni dijak, ki je računalniško igro igral “kdaj tut po deset al pa dvanajst ur na dan, pač, skos,” šola pa je medtem obstala oz. se z njo ni ukvarjal.
Čeprav je za to treba zgdaj vstati, večina mladih, ki so sodelovali v naši raziskave, raje hodi v šolo, kot pa da bi pri pouku sodelovali od doma. Fotografija: marco fileccia, Unsplash.
Pomanjkanje vrstniških stikov
Med razlogi za pomanjkanje motivacije oz. volje za sodelovanje pri pouku na daljavo številni intervjuvanci_ke omenjajo pomanjkanje stikov z vrstniki_cami. 14-letna osnovnošolka po vrnitvi v šolo npr. pove: “Ampak, zdej mi je definitivno boljš, tak, bit v šoli, um … Sam, glih zarad tega, ker si tak s prijatli in … Si nekak bolj, tak, aktiven in … Ni tak, vse isto vsakdan.”
Da je lahko pomanjkanje socialnih stikov posebej neugodno za odraščajoče, še posebej na starejše osnovnošolce_ke in dijake_inje, opozarja psihologinja predsednica društva šolskih svetovalnih delavcev Ajda Erjavecv intervjuju za MMC RTVSLO: “Prav v mladostništvu so stiki najpomembnejši, saj govorimo o drugi najpomembnejši razvojni nalogi v tem obdobju poleg razmišljanja o prihodnjem akademskem ali poklicnem življenju. Učenje stikov z vrstniki, spoznavanje prvih ljubezni … To so veliki posegi v socializacijo, za katere pa je težko napovedati, kakšne posledice bodo povzročili. Gre za eksperimentiranje s celotno generacijo, in to po vsem svetu, ne samo v naši državi.”
Mapiranje medijskih omrežij je metoda, s katero dopolnjujemo podatke, zbrane v skupinskih intervjujih. Inspiracija zanjo izvira iz študij nekaterih nemških avtorjev (glej npr. Hasebrink in Domeyer, 2012), v katerih preizprašujejo metodološke pristope za raziskovanje medijskih repertoarjev in konfiguracij v globoko mediatiziranem (Hepp, 2019) vsakdanu.
Omenjena Hasebrink in Domeyer (2012) sta sodelujočim v svoji študiji razdelila kartice, na katere so zapisovali medije, ki so jih omenjali v intervjuju, te pa so intervjuvanci_ke v končni fazi kategorizirali in razporedili po pomembnosti. Avtorjema je pristop omogočil raziskovanje sodobnega medijskega okolja iz perspektive, ki se ne osredotoča na noben specifičen medij, ampak skuša zajeti medijske repertoarje v celoti.
Zaradi spletne izvedbe intervjujev in za potrebe raziskave Medijski repertoarji mladih metodo razvili nekoliko drugače.
Sodelujoči so svoja osebna spletna omrežja narisali v obliki miselnega vzorca in nam po koncu intervjuja poslali njegovo fotografijo.
Vsak intervjuvanec_ka je na koncu intervjuja na sredino papirja zapisal_a svoj psevdonim, s katerim je tudi sicer nastopal_a v intervjuju, in nato oblikoval_a miselni vzorec s petimi kategorijami medijev, in sicer tistimi:
Od marca do junija smo prek spleta izvedli 27 intervjujev, v katerih so večinoma sodelovali po dva ali trije sogovorniki_ce. Trikrat so v skupinskem intervjuju sodelovali štirje hkrati, v štirih primerih pa je v intervjuju sodeloval le en mladostnik ali mladostnica.
37 deklet (55 %) in 30 fantov (45 %) prihaja iz 15 šol, in sicer osnovnih in srednjih, med katerimi so gimnazije in različni tehnični ter poklicni programi.
Intervjuvani učenke, učenci, dijaki in dijakinje obiskujejo šole v osmih različnih krajih: v Borovnici, Brežicah, Dragomlju, Kranju, Ljubljani, Novem mestu, Šentjurju in Velenju.
Kraje in šole smo izbirali na podlagi vzorčnega načrta, ki nam je narekoval vključitev osnovnih šol iz urbanih in primestnih okolij ter manjših krajev. Pri srednjih šolah pa je bil dodatni kriterij še raznolikost šolskih programov. Ker so se vse kontaktirane gimnazije pozitivno odzvale pozivu za rekrutacijo, so v vzorcu zastopani dijaki in dijakinje kar petih gimnazij: 2 ljubljanski ter po ena iz Brežic, Novega mesta in Velenja.
V kvalitativnem delu raziskave je v 25 polstrukturitranih skupinskih intervjujih, ki so večinoma potekali z dvema ali tremi mladimi hkrati, doslej sodelovalo 32 deklet in 30 fantov oz. skupaj 62 osnovno- in srednješolcev_k. Zaradi epidemioloških omejitev intervjuje izvajamo izključno prek spleta.
* Numerus se bo še povečal, saj imamo v času pisanja tega prispevka v načrtu še tri do štiri dodatne intervjuje.
Pri načrtovanju vzorca za kvalitativni del raziskave medijskih repertoarjev mladih smo upoštevali več kriterijev.
Priosnovnih šolah smo si prizadevali doseči urbane in primestne šole ter šole v manjših krajih; ob tem pa vključiti tudi šole z značilno visoko kompleksnostjo. Na ta način si obetamo vpogled v kar se da raznolike prakse osnovnošolcev_k pri rabi medijev in tehnologij.
Podobno smo ravnali pri rekrutaciji na srednjih šolah, s tem da smo z vključitvijo dodatnega kriterija poskrbeli za to, da bodo v vzorcu dijaki_nje iz različnih srednješolskih programov kot so gimnazije in srednje poklicne oz. tehnične šole.
V intervjujih je doslej sodelovalo 27 osnovnošolcev_k in 35 dijakov_inj (n = 62*).
Spletni kanal Radio Z od junija 2020 na enem mestu ponuja vsebine za malčke, otroke in mladostnike. Kot v sporočilu za javnost navaja RTV Slovenija so kanal pripravili v sodelovanju z zdravstveno stroko, da bi hospitaliziranim mladim, ki so v času epidemije še dodatno prikrajšani, olajšali bolnišnične dneve in dodatno izolacijo od njihovih družin in vrstnikov.
Radijska ponudba za najmlajše je gotovo dobrodošla. Ustvarjalci z njo nagovarjajo različne skupine poslušalcev: od hospitaliziranih malčkov, otrok in mladostnikov, otrok, ki ostajajo doma, srednješolcev ter tudi staršev hospitaliziranih otrok. Pester program sestavljajo npr. pravljice in glasba za najmlajše, uspavanke, glasba iz filmov za otroke, različne izobraževalne oddaje, muzikali in zdravstvene vsebine.
Zanimivo bi bilo vedeti, kako mlade poslušalke in poslušalci sprejemajo te vsebine oz. v kolikšni meri jih poslušajo. Namreč, v prvih intervjujih z mladimi v okviru raziskave Medijski repertoarji mladih zaznavamo, da osnovnošolska in srednješolska mladina radio posluša bolj izjemoma, običajno v avtomobilu, ko ga med vožnjo prižgejo starši. Se pa med doslej rekrutiranimi dekleti in fanti najde tudi kdo, ki redno posluša podkaste in glasbo prek spleta.
Za te doslej zbrane podatke moramo opozoriti, da niso reprezentativni, saj jih zbiramo skozi kvalitativne intervjuje, v katerih želimo predvsem spoznati čim več različnih medijskih repertoarjev oz. rab medijev v vsakdanjem življenju mladih; razširjenost praks medijske konsumpcije na populaciji slovenske mladine pa bomo merili z anketnim vprašalnikom, ki sledi v drugi, kvantitativni fazi naše študije leta 2022. Takrat vsekakor poročamo tudi o tem, koliko in katere radijske vsebine posluša slovenska mladina.
Po uspešnih testnih intervjujih in prvem prejetem transkriptu je zbiranje podatkov v polnem teku. Intervjuvamo starejše osnovnošolke in osnovnošolce ter dijake in dijakinje iz različnih krajev. V ta namen kontaktiramo veliko šol in z zadovoljstvom ugotavljamo, da se te večinoma pozitivno odzivajo na naše prošnje za sodelovanje v raziskavi in pomoč pri rekrutaciji mladih.
Z zadovoljstvom smo pregledali prvi transkript in se dogovorili, katere šole bomo še kontaktirali.
Dela je torej ogromno, zato se je naša raziskovalna skupina začasno razširila; sodelujemo s študentkami komunikologije, ki prepisujejo intervjuje. S prvimi pregledanim prepisom smo zadovoljni in z veseljem pričakujemo naslednje.
