Tanja Oblak Črnič in Katja Koren Ošljak sta obiskali Univerzo Sapienza v Rimu z namenom mapiranja načinov digitalne medijske edukacije v Italiji na univerzitetni ravni. V sklopu obiska sta izvedli ekspertna intervjuja s profesorico in predavateljico digitalnih medijskih študij Francesco Comunello in z doktorskim študentom komunikologije Paolom Brescio.
Raziskovalki sta si v okviru raziskovalnega obiska ogledali tudi Oddelek za komunikologijo Univerze Sapienza v Rimu.
Obisk z nameno pregleda dobrih praks pri projektu DZM
V okviru raziskovalnega projekta CRP Digitalna zrelost mladih smo septembra namreč pričeli z delom na delovnem paketu Pregled dobrih praks za krepitev digitalnih kompetenc v mednarodnem prostoru. Ta vključuje dva koraka, in sicer 1) identifikacijo dobrih praks in pa 2) pregled dobrih praks z udeleženci in izvajalci t. i. digitalnih izobraževanj v mednarodnem okolju.
V okviru raziskovalne skupine smo doslej identificirali izbrane primere dobrih praks in ena od teh vključuje Italijo, kjer imajo močno tradicijo raziskovanja in tudi prakticiranja digitalne medijske edukacije.
Plakat na Oddelku za komunikologijo, ki študente_ke vabi na pogovor o novinarstvu, umetni inteligenci in novih poslovnih modelih medijev.
Povezane platforme družbenih medijev kot novi generacijski (ne)redi: „Platformni repertoarji“ med slovensko mladino
Tanja Oblak Črnič je predstavljala študijo, osredotočeno na vprašanje povezanosti biografskih dogodkov v vsakdanu mladih z njihovo uporabo medijev. Mladi začnejo razvijati svoje medijske navade v zgodnjem mladostništvu, pri čemer pa njihovi medijski repertoarji kot individualno oblikovane medijske konstelacije niso stalne in nespremenljive tvorbe. Pri pripravi prispevka sta sodelovala tudi Dejan Jontes in Barbara Brečko.
Avtorica prispevka, ki je hkrati tudi moderirala sklop predstavitev študij generacij in družine v okviru konference, je med drugim osvetlila, kako nekateri mladi izražajo svoje medijske preference na načine, ki lahko potrjujejo procese družbenega urejanja prek izraženih medijskih izbir v kontekstu njihovega vsakdanjega življenja.
Mediji in tehnologije mladih v Sloveniji
Katja Koren Ošljak je ob izsledkih doktorske raziskave predstavila tudi izsledke raziskovalnih projektov Medijski repertoarji mladih in Digitalna zrelost mladih. Omenjenim študijam je skupno raziskovanje relacij med izbiro medijev, tehnološkimi preferencami, medijsko edukacijo in vsakdanjim življenjem mladih. V predstavitvi je medijske repertoarje privzela kot skupek praks, povezanih z mediji, na tem ozadju pa je predstavila odnose med medijskimi praksami v družinskem, šolskem in vrstniškem kontekstu. Ti namreč oblikujejo pogoje, v katerih se formira medijska pismenost mladih.
Jubilejna 10. edicija konference ECREA je v Ljubljano privabila okrog 1.700 raziskovalcev_k medijev in komuniciranja.
Pred uradno otvoritvijo letošnje konference ECREA je v Ljubljani potekala predkonferenca z naslovom Young people and news: Breaking boundaries across Europe, ki se je je udeležilo okrog 45 razpravljalcev_k v treh vzporednih sekcijah.
Konferenca je med drugim naslovila vprašanja umetne inteligence, dezinformacij, političnega komuniciranja in spremenjenih novičarskih praks med mladimi kot tudi metodološke inovacije za raziskovanje sodobnih načinov pridobivanja in generiranja novic.
V sodelovanju z mednarodno ekipo iz treh drugih univerz: Stine Bengtsson in Sofie Johansson iz Univerze Södertörn v Stockholmu, Lynn Clark iz Univerze v Denverju, Marie J. Brites in Terese Castro iz Univerze Lusófona v Portu ter ob pomoči študentke in študenta MKŠ – Nuše Detiček in Anžeta Behina – je dogodek soorganizirala članica katedre MKŠ Tanja Oblak Črnič.
V treh vzporednih sekcijah je v razpravah sodelovalo 45 raziskovalcev_k.
Na ozadju rezultatov kvalitativne raziskave ter ugotovitev drugih študij digitalne zrelosti smo v zaključni fazi oblikovanja spletnega vprašalnika za zajem kvantitativnih podatkov o digitalni zrelosti mladih (16-24 let).
Levi stolpec: Barbara N. Brečko, Jure Plaskan, Anamarija Šiša in desni stolpec: Katja K. Ošljak, Nuša Detiček in Tanja Oblak Črnič. Nika Šušterič, ki je tudi bila prisotna, je morala sestanek zapustiti nekoliko prej.
Vprašalnik bo vseboval več sklopov, med katerimi so: 1) poznavanje medijske krajine, 2) digitalne kompetence, 3) prostori (digitalnega) izobraževanja, 3) digitalna zrelost in prakse odklopa ter 5) socio-demografija s fokusom na identificiranje kulturnega kapitala sodelujočih.
Tanja Oblak Črnič, Katja Koren Ošljak in Dejan Jontes so pod drobnogled vzeli efemerne prakse nenehnega brskanja, preverjanja in objavljanja na spletu, za katere se zdi, da vse bolj nadomeščano tradicionalno medijsko potrošnjo v obliki branja, gledanja ali poslušanja.
Te medsebojno povezane prakse so nenehno prisotne zlasti med mladostniki, ki spretno preklapljajo med različnimi mediji, konteksti in situacijami. Medsebojna odvisnost takšnih medmedijskih ali čezmedijskih rab nakazuje, da se je v empiričnem raziskovanju smiselno osredotočati na več medijev hkrati; kar med drugim omogoča koncept medijskih repertoarjev. Namen te raziskave je bil preučiti novičarske repertoarje z vidika osnovno- in srednješolske mladine in raziskati, kako so motnje v vsakdanu v času pandemije covida-19 vplivale na konsumpcijo novic med mladim občinstvom.
V članku so predstavljeni rezultati raziskovalnega projekta MRM, v okviru katerega so bile izvedene fokusne skupine na vzorcu 67 mladostnikov, starih od 12 do 19 let. V njem je predstavljena tudi analiza nekoliko manjšega vzorca 59 skic medijskih omrežij. Avtorici in avtor so identificirali šest različnih repertoarjev novic, kar nakazuje na ambivalentnost mladostnikov glede njihovih medijskih preferenc.
V kvalitativni fazi smo spomladi 2024 opravili fokusne skupine oziroma poglobljene intervjuje s 44 mladimi oziroma mladimi odraslimi, tj. dijaki_njami, študenti_kami in zaposlenimi ter brezposelnimi osebami. Posnetke pogovorov smo med poletjem prepisali in analizirali. Prve ugotovitve bomo strnili v poročilu kvalitativne raziskave DZM, ki bo dostopno tudi na tem spletnem mestu.
Vsebinski sestanek projektne ekipe DZM je bil namenjen urejanju poročila o kvalitativni fazi raziskave ter snovanju anketnega vprašalnika. Z leve: Tanja Oblač Črnič, Jure Plaskan, Nika Šušterič, Barbara N. Brečko, Anamarija Šiša in Nuša Detiček.
Na ozadju rezultatov kvalitativne raziskave ter ugotovitev drugih študij digitalne zrelosti smo pričeli z oblikovanjem merskega inštrumenta za zajem kvantitativnih podatkov o digitalni zrelosti mladih (16-24 let) s pomočjo spletnega vprašalnika.
V povezavi z digitalno zrelostjo bomo skušali izmeriti poznavanje (digitalne) medijske krajine, digitalne kompetence, prakse digitalnega izobražavenja, digitalne potrebe – kot je potreba po digitalnem odklopu, itd.
Preden se podamo na poletne počitnice, ki prinašajo dobrodošlo zatišje in več priložnosti za kontemplacijo rezultatov raziskovalnega dela, smo na sestanku ekipe projekta Digitalna zrelost mladih (DZM) dorekli načrte za nadaljnje raziskovalne korake.
Jure Plaskan, Tanja Oblak Črnič, Nika Šušterič, Mojca Žveglič Mihelič, Anamarija Šiša, Barbara N. Brečko in Katja K. Ošljak (ni na fotofrafiji).
Ponovno se dobimo v jeseni, do takrat pa bomo opravili vsaj preliminarne analize poglobljenih intervjujev, ki smo jih opravili z mladimi (16-24 let) z dijaškim ali študentskim statusom, brezposelnimi in zaposlenimi. Kvalitativni fazi pa v jeseni sledi obsežna kvantitativna raziskava, s katero bomo digitalne potrebe merili na slovenski populaciji mladih te starosti.
Da politične stranke mladih ne nagovarjajo ustrezno, izhaja iz preliminarnih rezultatov raziskave spletne prisotnosti slovenskih političnih strank pred evropskimi volitvami 2024. Raziskavo smo izpeljali tudi v sodelovanju s študentkami in študenti FDV pri predmetu Politika in digitalna kultura, nekaj prvih izsledkov pa je po pogovoru s Tanjo Oblak Črnič in Katjo K. Ošljak povzela Lea Majcen v prispevku za STA.
Študentke in študentje, ki so sistematično pregledovali strankarske objave na spletnih mestih in družbenih omrežjih, so opazili izrazito personalizacijo kampanje, v kateri imajo kandidati in kandidatke na osebnih profilih lahko izrazito večji doseg kot profili strank. Raziskovali so tudi, kako se stranke poslužujejo populizmov, ki temeljijo bodisi na drugačenju manjšin in tujcev ter deljenju med “nami in drugimi” bodisi pa na poveličevanju strpnosti in vključujočega diskurza.
Poleg tega so si v refleksiji svojih analiz na zaključnem srečanju pri predmetu 29. maja bili enotni, da jih politične stranke v kampanji neustrezno nagovarjajo. Zaznali so namreč, da se stranke k mladim večinoma obračajo zgolj s pozivi, naj se udeležijo volitev. Kritični so bili do pokroviteljstva političnih strank, ki v volilni kampanji ne komunicirajo transparentno, njihove objave niso dovolj informative, predstavljena stališča pa premalo argumentirana. Med temami, ki so mladim zelo pomembne, pa jih stranke premalo kakovostno pokrivajo, so študentje in študentke izpostavili vojno v Ukrajini, genocid v Palestini, človekove pravice, migracije ter seveda klimatske spremembe.
Dejan Jontes je 22. maja sodeloval na strokovnem posvetu Centra za spodbujanje pismenosti, ki deluje v okviru Mariborske knjižnice. V prispevku z naslovom Medijska potrošnja mladih v okolju medijskega izobilja je predstavil rezultate projekta Medijski repertoarji mladih s poudarkom na spremenjenih praksa informiranja in branja. Predavanja se je v spletnem okolju Zoom udeležilo skoraj 100 poslušalk in poslušalcev.
Organizatorji strokovnega posveta so pri pripravi dogodka izhajali iz Deklaracije o pravici evropskih državljanov do pismenosti, ki v uvodu poudarja:
Pismenost je bistvena za človekov razvoj./…/ Ko govorimo o pismenosti, mislimo na zmožnost branja in pisanja na taki ravni, da posamezniki lahko učinkovito razumejo in uporabljajo pisno komunikacijo v vseh medijih (tiskanih in elektronskih), kar vključuje tudi digitalno pismenost.
Deklaracija o pravici evropskih državljanov do pismenosti
Sodelujoči so na posvetu spregovorili o različnem pojmovanju in definicijah bralne pismenosti ter diskutirali o sodobnih oblikah pismenosti. Razmišljali so tudi o generacijskih razlikah pri medijskih praksah ter različnimi oblikami neenakosti in povezavah med pismenostjo in družbeno razslojenostjo.
Tanja Oblak Črnič in Dejan Jontes sta predstavljala izsledke študije, v kateri sta skupaj s Katjo K. Ošljak preučevala novičarske repertoarje mladostnikov z vidika motenj v času epidemije covida-19. Te so namreč vplivale tudi na potrošnjo novic med mladimi.
Tanja Oblak Črnič in Dejan Jontes.
Predstavljeni rezultati kvalitativne raziskave na vzorcu 67 mladostnikov, starih od 12 do 18 let, so nastali v okviru projekta MRM. Posebna pozornost je bila v prispevku namenjena analizi skic osebnih medijskih preferenc, s katero je bilo identificiranih šest različnih novičarskih repertoarjev. Ti nakazujejo na ambivalentnost mladostnikov glede medijskih preferenc, pri čemer pa mladi hkrati ustvarjajo svoje osebne zbirke novičarskih medijev.
Na daljšem sestanku, ki smo ga izvedli v kombinirani obliki, saj sta dve sodelavki bili prisotni prek spleta, smo potrdili vprašalnik za poglobljene pogovore z udeleženkami in udeleženci fokusnih skupin. V naslednjih korakih bomo uskladili in potrdili še vzorčni okvir, izpeljali pilotne fokusne skupine z namenom testiranja vprašalnika ter protokola.
Anamarija Šiša, Jure Plaskan, Mojca Žveglič Mihelič in Tanja Oblak Črnič ter (prek zooma) Barbara N. Brečko in Nika Šušterič.
Marca bomo pričeli z rekrutacijo, v drugi polovici meseca in v aprilu pa načrtujemo izvedbo vseh pogovorov.
Sodelovali smo v oddaji Digitalno varni, ki na 1. programu TV Slovenija odpira prostor za poglobljeno razpravo z mladimi o aktualnih vprašanjih sodobnega časa in prepletenosti njihovega vsakdanjega življenja z digitalnimi mediji. Oddajo sta vodila Tina Antončič in Dino Šubašić.
Katja K. Ošljak je skupaj z drugimi raziskovalci_kami in strokovnjaki_njami pogovarjala z mladimi o njihovih medijskih praksah. Predstavili pa smo jim tudi izsledke raziskave med dijaki in dijakinjami, ki smo jo opravili v okviru projekta Medijski repertoarji mladih ter ob tem napovedali še, kaj nameravamo raziskovati v okviru projekta Digitalna zrelost mladih.
Lansko leto je tudi s pomočjo podatkov, zbranih v okviru projekta Medijski repertoarji mladih, nastala razstava Kaj te briga?! Izpostavila je izzive in priložnosti odraščanja v vse bolj digitaliziranem vsakdanu. Pobudnici in eni od avtoric razstave Katji K. Ošljak je Informacijska pooblaščenka Mojca Prelesnik za delo na področju ozaveščanja specifikah odraščanja v upodatkovani družbi podelila priznanje Ambasador zasebnosti.
Mojca Prelesnik in Katja K. Ošljak. Foto: Miran Juršič.
Na dogodku, s katerim so organizatorji obeležili Evropski dan varstva osebnih podatkov, je potekala tudi okrogla miza, na kateri so poleg prejemnice piznanja sodelovali namestnica informacijske pooblaščenke RS Alenka Jerše, Aleš Završnik z Inštituta za kriminologijo na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani, Tadej Hren z nacionalnega odzivnega centra za kibernetsko varnosti SI-CERT ter Klemen Kraigher Mišič iz podjetja GDPR plus. Pogovor je moderirala Jelena Burnik.
Alenka Jerše, Aleš Završnik, Klemen Kraigher Mišič, Katja K. Ošljak, Tadej Hren in Jelena Burnik. Foto: Miran Juršič.
Novo leto smo članice in član projektne skupine, ki proučuje digitalno zrelost mladih in njihove digitalne potrebe, začeli s s pregledom preliminirarnih rezultatov primerjalne analiza raziskav s področja digitalne, medijske in sorodnih pismenosti. V naslednjem koraku pa se bomo posebej osredotočili na instrumente za merjenje različnih kompetenc in znanj, povezanih z digitalnimi mediji in tehnologijo.
Diskusija o metodologiji primerjalne analize.Predlog za oblikovanje zbirke inštrumentov za merjenje digitalne in sorodnih pismenosti.
Naše delo bomo do poletja nadaljevali na treh prioritetnih področjih: najprej bomo podrobneje analizirali inštrumente za merjenje digitalne, medijske in sorodnih pismenosti; spomladi bomo izvedli fokusne skupine z mladimi (16-24 let), da bi razumeli njihove poglede in potrebe na področju digitalne družbe; sočasno pa bomo razvijali anketni vprašalnik, s katerim bomo merili digitalno zrelost mladih v Sloveniji.
5. decembra smo na UL FDV gostili skupino 12 raziskovalcev in profesorjev, ki v Albaniji v okviru raziskovalno-aplikativnega projekta razvijajo visokošolski predmet Medijska pismenost. S prihodnjim študijskim letom bo uveden na skupno enajstih albanskih humanističnih, družboslovnih, naravoslovnih in tehniških fakultetah.
Ob otvoritvi simpozija je goste nagovorila prodekanja FDV za znanstvenoraziskovalno področje Andreja Jaklič.
Tanja Oblak Črnič, Nika Šušterič, Barbara Brečko in Katja K. Ošljak so predstavile izsledke projekta MRM ter raziskovalni načrt za delo na novem projektu Digitalna zrelost mladih, ki ga financirata ARIS in Ministrstvo za digitalno preobrazbo.
Koordinatorica raziskovalne dejavnosti Albanskega inštituta za medije institutemedia.orgIlda Londo je predstavila albanski nacionalni projekt za dvig medijske in informacijske pismenosti.
Ilda Londo na Albanian Media Institute vodi projekt uvajanja medijske in informacijske pismenosti v terciarnem izobraževanju.
V sodelovanju s še dvema sodelavcema Dejanom Jontesom in Juretom Plaskanom ter sodelavko Veroniko Tašner smo izpeljali tri referate, v katerih smo: 1) predstavili medijske repertoarje slovenske osnovno- in srednješolske mladine, izmerjene v 2021 in 2022; 2) skicirali formiranje medijske in digitalne pismenosti v kontekstu slovenskih družin in šol; 3) predstavili nov projekt, ki bo raziskal potrebe mladih in mladih odraslih na področju digitalnega oziroma medijskega opismenjevanja.
Barbara Brečko je predstavila izhodišča za raziskovalno delo v okviru projekta Digitalna zrelost mladih.
Vodja našega projekta in profesorica s Katedre za medijske in komunikacijske študije Tanja Oblak Črnič je letošnja prejemnica priznanja Fakultete za družbene vede. Na častnem shodu FDV je bila nagrajena za izjemne dosežke na področju promocije družbene odgovornosti fakultete.
Tanja Oblak Črnič.
Prirejeno iz strokovne utemeljitve priznanja: “Red. prof. Tanja Oblak Črnič kot zavzeta in družbeno odgovorna raziskovalka v svojem predanem raziskovalnem delu izkazuje usmerjenost v aktualne družbene probleme in iskanje rešitev. V zadnjem obdobju je njeno delo na več kanalih odmevalo po celi Sloveniji in spodbudilo kritičen razmislek in ukrepanje staršev, vzgojiteljev, učiteljev, knjižničarjev in mnogih, ki se ukvarjajo z mladimi. Kot vodja projekta je raziskovalce vodila odgovorno in kolegialno, kar je pripeljalo do bogatih empiričnih rezultatov, ki slovenski družbi pomagajo bolje razumeti mlade in njihove medijske prakse v visoko digitaliziranih okoljih. Rezultati projekta so bili tudi medijsko zelo odmevni, kar kaže na ne le veliko zanimanje za tovrstne teme, ampak tudi na močne prenose znanja v širšo družbo s strani celotne projektne skupine. S pravočasno identificiranim družbenim problemom, temeljito analizo stanja in iskanjem rešitev je uspela pritegniti in mobilizirati številne druge akterje v družbi. Družbeno odgovorno raziskovalno delo z izjemnim sodelovanjem in vplivom v družbi je lahko zgled za številne mlade raziskovalce, ki na to izjemno aktualno področje šele vstopajo.”
Na posvetu, ki ga je organizirala Mestna knjižnica Ljubljana v enoti Knjižnice Otona Župančiča, je 9. novembra potekalo posvetovanje Sekcije za mladinsko knjižničarstvo, ki ga je v sodelovanju z MKL organizirala Zveza bibliotekarskih društev Slovenije.
Tanja Oblak Črnič in Dejan Jontes sta na srečanju sodelovala s prispevkom o medijskih repertoarjih in bralni pismenosti slovenskih osnovnošolcev_k in dijakov_inj.
Tanja Oblak Črnič je na strokovnem posvetovanju mladinskih knjižničarjev predstavila nove trende mladinske medijske potrošnje, kot jih razkrivajo rezultati projekta Medijski repertoarji mladih.
Mednarodni strokovni posvet Infoverzum: informacijska pismenost in umetna inteligenca
18. oktobra je v organizaciji Osrednje knjižnice Koper v koprski Pretorski palači potekalo mednarodno strokovno posvetovanje o informacijski pismenosti in umetni inteligenci Infoverzum, na katerem smo predstaili prispevek o Medijski kulturi mladih v času družbenih platform. Prispevek je nastal v soavtorstvu Tanje Oblak Črnič, Katje K. Ošljak in Dejana Jontesa, v njem pa smo izpostavili nekatere rezultate projekta MRM, ki nakazujejo, da ob stalnem afektivnem angažmaju mladih na digitalnih platformah prihaja do radikalne transformacije njihovega vsakdana ter njihovih medijskih in drugih kulturnih praks, kot sta denimo branje in informiranje. Poleg tega smo pokazali na trende formiranja medijske pismenosti v kontekstu doma oziroma družine ter šole in vrstnikov.
Katja K. Ošljak in Tanja Oblak Črnič. Foto: Ksenija Zečević.
Slovensko sociološko srečanje 2023
21. oktobra smo sodelovali na okrogli mizi v okviru Slovenskega sociološkega srečanja 2023, ki ga organizira Slovensko sociološko društvo. Okroglo mizo z naslovom Generacijsko raznolike rabe sodobnih medijev in tehnologij ter edukacija je moderirala Veronika Tašner, s katero so Nika Šušterič, Dejan Jontes in Katja K. Ošljak razpravljali o prisotnosti digitalnih medijev v vsakdanjem življenju mladih ter generacijsko specifičnih medijskih praksah v družinah in šolah na ozadju rezultatov nacionalne raziskave Medijski repertoarji mladih.
Dejan Jontes in Veronika Tašner. Foto: Matej Zupanc in Maja Zadel, ZRS KoperNika Šušterič, Katja K. Ošljak in Dejan Jontes. Foto: Matej Zupanc in Maja Zadel, ZRS Koper
Radijske in avdio prakse mladih v digitaliziranem vsakdanu
V Barceloni je med 6. in 8. septembrom 2023 potekala 7. konferenca tematske sekcije ECREA Radio and Sound, tokrat na temo Radijski in zvočni ekosistemi v dobi platform. Tanja Oblak Črnič in Tina Lengar Verovnik sta na njej predstavili radijske in avdio prakse slovenskih mladih v digitaliziranem vsakdanu. Empirično sta izhajali iz rezultatov kvalitativnega dela projekta MRM (fokusne skupine, medijske skice), ki so v veliki meri prekrivni z dognanji nedavnih študij iz primerljivih okolij.
Za prisotnost radia v vsakdanu mladih je najbolj zaslužna družina oziroma domače okolje z medijsko dinamiko različnih generacij, daleč najpogosteje pa radio poslušajo v avtu, ki deluje kot podaljšek zasebne sfere doma. Radio je poleg tega zvočno ozadje za vsakodnevno družinsko življenje in dejavnosti, v katere so povezani s starši in starimi starši; pogosto tudi spremlja oziroma okvirja njihove dnevne rutine. Individualno ga mladi poslušajo zelo redko; če že, pa ga zaradi glasbe. Ta jih od avdia pričakovano spremlja največji del časa, kot zelo pomembni sta se pokazali stopnja nadzora nad tem, kar poslušajo, in raznolikost glasbe, ki jo danes omogočajo predvsem pretočne storitve. Po podkastih mladi posegajo redko (nekoliko pogosteje v srednješolski populaciji), zlasti ker njihova raba pomeni proaktivnost, pozornost in zbranost; poleg zvočnih omenjajo tudi video podkaste.
Novičarski repertoarji mladih v polimedijskem okolju
Tanja Oblak Črnič in Dejan Jontes pa sta prav tako septembra v Portu na Portugalskem na konferenci sekcije ECREA za študije občinstva in recepcijske študije Disrupted or disruptive audiences? From reception to participation in a post-truth era predstavila referat z naslovom News repertoires of adolescents in polymedia environment.
V prispevku, ki je nastal v okviru projekta Medijski repertoarji mladih, avtorji (soavtorica je tudi Katja K. Ošljak) raziskujejo spremenjene medijske, predvsem pa novičarske navade mladih v zadnji fazi in obdobju po pandemiji ter omejitvah, ki jih je ta prinesla za osnovnošolce in dijake.
Medijska pismenost in medijski repertoarji mladih
Medijska pismenost je rezultat zapletenega in večdimenzionalnega procesa formalne in neformalne medijske edukacije, ki vključuje nenehno oblikovanje različnih kompetenc v številnih družbenih kontekstih, kot so družina, mreže vrstnikov in šole. Pretežno na teh treh področjih, ki so vsa tudi mediatizirana, sodobni otroci formirajo svoje medijske repertoarje, prakse in odnose.
V predavanju na Univerzi v Tartu je Katja K. Ošljak 14. septembra estonskim raziskovalcem, predavateljem in doktorskim študentom predstavila izbrane rezultate kvalitativnih in kvantitativnih študij iz projekta MRM, ki so osvetlile različne vidike medijske edukacije. Ena od ugotovitev denimo kaže, da družine in vrstniki zagotavljajo najpomembnejša konteksta za pridobivanje digitalne medijske pismenosti, pri čemer se zdi, da so vrstniška omrežja še posebej pomemben dejavnik za širjenje in nadgradnje medijskih praks mladih.
Konferenca ECER, ki je znanstveno srečanje evropskega združenja raziskovalcev edukacije EERA, je 2023 potekala v škotskem Glasgowu. Na njen smo predstavile študijo z angleškim naslovom “Gendered Digital and Media Skills of Parents from the Perspective of Children and Young People”.
Veronika Tašner, Nika Šušterič in Katja K. Ošljak smo preučevale poglede otrok na medijsko pismenost in digitalne kompetence staršev ter kako so te ospoljene. V svoji raziskavi, ki je del temeljnega projekta ARRS Medijski projekti mladih, smo privzele model medijskega opismenjevanja po Ranieri in Fabbru, ki vključuje 1. materialni in kognitivni dostop do medijev, 2. poznavanje mehanizmov in procesov medijskega ekosistema, 3. zmožnosti za produkcijo in ustvarjanje z ali preko medijev ter 4. okolje, ki podpira oblikovanje medijske pismenosti. V referatu smo se osredotočale predvsem na četrto raven okoljskih dejavnikov formiranja medijske pismenosti. Za našo raziskavo so ključni: vrstniki, šole in družina. Še posebej slednja predstavlja primarno polje socializacije, kar vključuje tudi oblikovanje medijskih repertoarjev in medijskih praks.
Veronika Tašner in Katja K. Ošljak: Ospoljenost digitalnih in medijskih spretnosti staršev s perpektive otrok in mladih.
Poleg medijske pismenosti smo pozornost namenili tudi vprašanjem spola, saj se spol prepleta skozi vse družbene domene, v katerih sodobni mladi odraščajo.
Ženske in dekleta, na primer, še vedno zaostajajo pri možnostih za učinkovito uporabo informacijsko-komunikacijske tehnologije (IKT), kljub enakosti spolov ter kljub občutnemu povečanju dostopa do novih tehnologij.
Po predstavitvi se je razvila diskusija, v kateri je sodelovala tudi vodja projekta MRM Tanja Oblak Črnič.
Če smo se v prvem delu poročila Medijska kultura in digitalni vsakdan mladih, ki je nastalo v okviru ARRS projekta Medijski repertoarji mladih (J5-2564), poglobili v medijske preference slovenskih osnovnošolcev in osnovnošolk ter dijakov in dijakinj in raziskali kontekste v katerih se formirajo njihove digitalne kompetence, pa smo se tokrat osredotočili na njihove medijske prakse, prosti čas in še posebej branje ob platformizaciji njihovega vsakdana.
Nekaj izbranih podatkov navajamo spodaj, več pa preberite v poročilu.
Gledanje televizije
Pri osnovnošolcihin osnovnošolkahso v ospredju filmi (glej str. 22 v poročilu), ki jih vsaj nekajkrat na teden spremlja več kot 60 % anketirancev. Sledijo TV serije, ki jih bistveno pogosteje spremljajo dekleta, športne programe po drugi strani (pričakovano) precej bolj fantje.
Pri srednješolcih in srednješolkah (glej str. 23) pa je gledanje vseh televizijskih vsebin na dnevni in tedenski ravni občutno manjše kot pri njihovih mlajših vrstnikih. So na robu starostne skupine 18 do 25 let, v kateri je v Sloveniji gledanost televizije tradicionalno najnižja, po tem starostnem obdobju pa se ponovno postopno povečuje. Tudi razlike po spolu so pri dijakih in dijakinjah razen pri športnih programih precej neizrazite.
Informiranje mladih
Do največjih razlik med tradicionalnimi mediji in digitalnimi platformami prihaja pri vprašanju informiranja. Če odmislimo medosebno informiranje prek vrstnikov, staršev, učiteljev in ostalih, so tako za osnovnošolce in osnovnošolke kot srednješolce in srednješolke ključni vir informiranja družbena omrežja in aplikacije (glej str. 26-27). V obeh skupinah se jih tam enkrat na dan informira več kot 30 %, nekajkrat na teden več kot 60 %, le 10 % vprašanih pa nikoli ne pridobiva informacij na platformah. Po drugi strani se več kot 20 % obeh starostnih skupin nikoli ne informira prek tradicionalnih medijev, le okoli 15 % obojih pa na televiziji, radiu ali v časopisih informacije pridobiva dnevno. Ključno vprašanje, na katero sicer z anketo ne moremo odgovoriti, je, ali poleg spremenjenih virov informiranja prihaja tudi do reinterpretacije, kaj novice sploh so.
Branje
Več kot 50 % osnovnošolcev in osnovnošolk veliko raje uporablja družbene medije kot pa bere knjige, le dobrih 20 % jih je odgovorilo, da to ne velja oziroma sploh ne velja (glej str. 27-29). Fantje še nekoliko raje uporabljajo družbene medije kot berejo (skoraj 60 %), največje razlike pa so pri trditvi »rad berem knjige«, kjer je pritrdilno odgovorilo dobrih 40 % deklet in le nekaj več kot 20 % fantov. Da to sploh ne velja oziroma ne velja, pa je odgovorilo skoraj 60 % fantov in le 35 % deklet. Največji delež negativnega odnosa do branja tako v vzorcu prispevajo fantje.
Za prihodnje raziskave bo tako ključno vprašanje, kakšen specifičen subjektni tip nastaja na ozadju platformske tekstualnosti ter razmerij med digitalnimi in bralnimi praksami. Kako se v kontekstu teh razmerij med digitalnimi praksami in prakso branja manifestirajo razredne razlike in kulturne distinkcije?
Spolna homogenost in distinkcije pri pri uporabi popularnih platform
Osnovnošolci in osnovnošolke so v anketi kot prvih pet najbolj priljubljenih omrežij izbrali TikTok, YouTube, Snapchat, Discord in Pinterest, dijaki in dijakinje pa istih pet – a z nekoliko drugačnim vrstnim redom: Instagram, Snapchat,TikTok, YouTube, Discord in Pinterest. V anketnem vprašanju takoj zatem pa smo jih še poprosili, ali lahko za daljši nabor posameznih zmogljivosti ocenijo njihovo pomembnost. Zanimalo nas je torej, kaj se jim v posamezni kategoriji omrežij zdi najbolj pomembno: da se tam zabavajo, da so s kom v stiku, da gledajo, kar jim je všeč, ipd.
Najpriljubljenejše omrežje za anketirane osnovnošolce in osnovnošolke TikTok (glej str. 37) je fantom in dekletom privlačno zaradi povsem podobnih funkcij – zabave, sproščanja, gledanja, kar jim je všeč, informiranja, učenja in spoznavanja novega, kar kaže, da je platformi uspelo s svojimi infrastrukturnimi rešitvami nagovoriti oba spola hkrati.
Snapchat, ki je najbolj priljubljeno omrežje med dijaki in dijakinjami, zanje velja kot prostor socializacije in druženja (glej str. 40). Morda preseneča, da je obenem 50 % dijakov odgovorilo, da se jim Snapchat zdi pomemben, ker so tam lahko to, kar si želijo: vsaj nekaterim dijakom torej pomeni tudi prostor svobode, kar nakazuje določene ovire oziroma omejitve, ki jih doživljajo drugje, tu pa njihov pritisk očitno popusti. Ta odstotek je še posebej izrazit pri dekletih, saj je to je izpostavilo skoraj dve tretjini dijakinj – nasploh pa so dijakinje vse izbrane zmogljivosti označile kot daleč bolj pomembne kot njihovi vrstniki dijaki.
Prva domača obsežnejša raziskava o rabah tehnologij in medijskih preferencah osnovnošolcev od 7. do 9. razreda in dijakov srednjih šol od 1. do 4. letnika
Spletna raziskava, ki je bila izvedena med marcem in junijem 2022, predstavlja le del ugotovitev našega raziskovalnega projekta iz druge (kvantitativne) raziskovalne faze projekta Medijski repertoarji mladih. Ta je pred tem v letu 2021 vsakdanje življenje mladostnikov in vlogo sodobnih tehnologij v njihovem življenju raziskoval s pomočjo poglobljenih kvalitativnih intervjujev oziroma fokusnih skupin ter mapiranja medijskih omrežij skozi perspektivo medijskih študij. Prvi del kvantitativnih rezultatov pa smo marca objavili v prvem delu poročila.
Katja K. Ošljak je v oddaji (Spre)govori znanost predstavila ključne izsledke raziskovalnega projekta Medijski repertoarji mladi. Pogovor se je dotaknil tudi najbolj priljubljenih digitalnih platform mladih v Sloveniji in z njimi povezanih medijskih praks.
V oddaji, ki je v prvi vrsti bila namenjena premislekom o izzivih platformizacije na različnih področjih – od vsakdanjih rab digitalnih medijev, pa do regulacije in geopolitičnih vprašanj, so sodelovali še Nejc Slukan in Tinca Lukan s FDV ter Jelena Burnik, ki vodi mednarodno sodelovanje in nadzor pri Informacijskem pooblaščencu.
Oddajo (Spre)govori znanost so pripravili študentje in študentje AGRFT v koprodukciji Univerze v Ljubljani in Akademske televizije AKTV.
Od 11. maja do 10. junija je v Računalniškem muzeju na ogled razstava o digitalni zasebnosti mladih, ki črpa navdih iz raziskave ter na svež in humoren način odkriva in izpostavlja izzive in priložnosti odraščanja v vse bolj digitaliziranem svetu.
Jedro popolnoma analogne razstave o problemih zasebnosti v digitaliziranem svetu je najstniška soba, v kateri odrašča Vanja – ki je fant ali dekle, kakor želi občinstvo. Vanja staršem prepoveduje vstop v sobo, v kateri ustvarja svoj svet. Danes ustvarja meme za šolski projekt in sestavlja črno-bele, domnevno nerešljive puzle.
Zunanje stene sobe pa vztrajajo pri preizpraševanju, ki ga zastavlja raziskava. Znate preveriti, katere podatke aplikacije zbirajo o vas? In – ali to dejansko preverjate?
V oddaji Intelekta na Radiu Prvi so Tanja Oblak Črnič, Katja K. Ošljak in Dejan Jontes s katedre MKŠ ter Veronika Tašner s PeF UL predstavili nekatere ključne rezultate prve faze projekta Medijski repertoarji mladih. Oddajo je pripravila Urška Henigman.
Kvalitativna raziskava, ki smo jo opravili leta 2021, in nato še obsežna anketa, izvedena v letu 2022, pritrjujeta raziskovalnim izhodiščem, da je treba obravnavati uporabo medijev in tehnologij kot del vsakdanjih praks mladostnic in mladostnikov znotraj zanje ključnih formativnih okolij družine, šole in vrstniških skupin. Osredotočanje na zgolj izbrane medije, kot so denimo družbena omrežja, ali pa ozka obravnava učinkov tehnologij oziroma medijev spregledata cel diapazon zelo informativnih podatkov o odraščanju v digitaliziranem vsakdanu.
Tanja Oblak Črnič in Katja K. Ošljak sta govorili z Bojano Humar za Finance in opozorili, da je kar 85 % učencev_k 7. 8. in 9. razredov OŠ ter dijakov_inj SŠ, da šole od digitalnih pripomočkov najpogosteje uporabljajo videe, in sicer kot pomoč oziroma podporo pri razlagi učne snovi.
“Obenem pa je pametni telefon poln ambivalenc; je prostor svobode in tveganj, sprostitve in skrbi, sredstvo kaznovanja in nagrajevanja. In je orodje discipliniranja otrok. Vse to nakazuje, da razmerja moči in režimi odločanja ostajajo podobni, a preneseni na druge objekte. Detekcija teh nians pa zahteva, da pozornost bolj namenimo okoliščinam in odnosom, kjer se tehnologije uporabljajo, in manj samim tehnologijam. Zato v raziskavi odpiramo na videz banalna vprašanja – kdaj, kje in katere tehnologije so mladim dostopne, kako avtonomni so pri njihovi rabi in v katerih kontekstih. O tem pa ne sprašujemo staršev ali učiteljev, temveč besedo dajemo izključno mladim med 12. in 19. letom, ravno zato, da odpremo prostor njim in se izognemo enostranskemu govoru o »emancipaciji otrok« ali »demokratizaciji« družinskih odnosov,” je za Delo povedala Tanja Oblak Črnič.
V intervjuju z Ano Schnabl je Tanja Oblak Črnič povzela, da mladih v raziskavi ne dojemamo le kot posnemovalcev tega, kar algoritmi in omrežja ponujajo, temveč kot uporabnike, ki kreirajo in inovirajo.
“Javno prisoten diskurz, da je z mladimi zaradi telefonov in družbenih omrežij vse narobe, res ni redek, hkrati pa ni zanemarljiv, saj kaže na druge družbene tenzije. Te doživljam kot odraz tega, da so tehnologije »prisotno odsotne« v družbi, saj je dileme, ki jih odpirajo, težje razložiti, kot pa je usmeriti prst vanje. Redukcija razprav na naprave in omrežja namreč ne bo odgnala niti pomanjkljivih percepcij o mladostnikih, še manj pa rešila probleme, s katerimi se srečujejo,” je pogovor nato povzel Dnevnik.
Intervju je nato dobil še svoj odmev v rubriki Nepreslišano v Dnevniku.
Na 25. posvetu Društva ravnatelj smo v sodelovanju s Slavkom Gabrom s Pedagoške fakultete UL izvedli plenarno predavanje o izzivih, ki družbo in šole čakajo v prihodnosti.
Tanja Oblak ČrničDejan Jontes
Tanja Oblak Črnič, Dejan Jontes in Katja K. Ošljak smo ob tem predstavili ključne ugotovitve projekta MRM, ki lahko prispevajo k bolj kritičnim premislekom o prihodnosti izobraževanja in vloge šole v medijsko ter tehnološko nasičeni družbi.
Tanja Oblak Črnič
Rezultati spletne ankete (2022) in predhodne kvalitativne šudije (2021) projekta so vzbudili zanimanje in diskusijo z ravnatelji in ravnateljicami srednjih šol. Upamo, da jo bomo kmalu imeli priložnost nadaljevati.
Slavko Gaber (levo) in predsednica društva ravnateljev srednjih šol Nives Počkar (desno).
V prvem delu poročila Medijska kultura in digitalni vsakdan mladih, ki je nastalo v okviru ARRS projekta Medijski repertoarji mladih (J5-2564), smo izbrali kvantitativne rezultate raziskave o medijskih preferencah mladih, pri čemer smo se poglobili tudi v regulacije mladostniških praks v družinah in šolah ter (samo)ocene nekaterih digitalnih kompetenc mladih napram drugim.
Spodaj smo izbrali nekaj ugotovitev, vas pa vabimo k branju celotnega poročila, ki izpostavlja še več zanimivih rezultatov.
Najbolj priljubljena omrežja in aplikacije
Anketiranci so s seznama različnih družbenih omrežij in aplikacij lahko izbrali svoja tri najljubša in tako dijaki kot osnovnošolci so praviloma izbirali podobno (glej str. 30 v poročilu). Med najbolj pogostimi izbirami tako najdemo Snapchat, TikTok, YouTube, Instagram, ki jih je med najbolj priljubljene uvrstila polovica ali še več osnovnošolcev in dijakov. Pogosta izbira je bil tudi Discord (izbralo ga je 23 % dijakov in 30 % osnovnošolcev), pa denimo še Pinterest (nekoliko bolj popularen pri srednješolcih s 13 % vseh anketirancev), medtem ko je Facebook dobil le nekaj odstotkov glasov (izbralo ga je 6 % dijakov in 4 % osnovnošolcev).
Ko primerjamo izbire dijakov z izbirami osnovnošolcev, je najbolj opazna razlika pri družbenem omrežju Instagram, ki je daleč najbolj popularen med srednješolci (73 % vseh anketiranih), medtem ko ga je med najbolj priljubljena omrežja uvrstila polovica osnovnošolcev (49 %). Najbolj priljubljena omrežja med osnovnošolci pa so očitno Snapchat (72 %), nato sledita TikTok in Youtube.
Pogostost uporabe naprav
Pametni telefon je za osnovnošolce_ke najbolj priljubljena naprava, ki jo tudi najpogosteje uporabljajo (glej str. 17): 96 % jih namreč jasno odgovarja, da ga uporabijo vsaj enkrat dnevno, takoj za telefonom pa televizijo (62 %) in računalnik (55 %).
Med dijaki in dijakinjami je uporaba pametnega telefona še bolj razširjena oziroma ga dnevno uporabljajo praktično vsi (98 %), računalnik občutno manj (59 %), televizijo pa dnevno spremlja samo še tretjina dijakov (glej str. 18).
Regulacija medijev in tehnologij v družinah osnovnošolcev in osnovnošolk
Zdi se, da starši dekleta in fante različno obravnavajo, vsaj taka je percepcija samih otrok. Starši so do deklet bolj zaščitniški, saj pri večini (41 %) preverjajo njihovo početje na napravah (v primerjavi s 37 % fantov) in jim pogosteje tudi sledijo na omrežjih (glej str. 25). Bistveno več deklet (84 %) pa starši opozarjajo na nevarnosti naprav, čeprav to doživljajo tudi fantje, a v manjšem obsegu (69 % fantov). Zanimiva je razlika pri discipliniranju otrok z odvzemom telefona: to namreč pogosteje doleti fante zaradi slabih ocen (58 % fantov in 47 % deklet) ter zaradi kršitve družinskih pravil, kjer pa ni bistvenih razlik med spoloma.
Regulacija medijev in tehnologij v srednjih šolah
Poleg družinske smo v raziskavi opazovali tudi regulacijo digitalnih medijev in thnologij v srednjih šolah, kjer so rezultati glede na spol prav tako pomenljivi: srednješolke so pogosteje (75 %) kot njihovi sošolci (69 %) opozorjene na nevarnosti naprav, medtem ko dijaki prejemajo spodbude za rabo medijev in tehnologij pogosteje (44 %) kakor dijakinje (34 %). Podobno so se razporejali že odgovori osnovnošolk in osnovnošolcev, kar kaže, da so tehnološke prakse v šolah neenako ospoljenje – dekleta so obkrožena z diskurzi o varnih oz. nevarnih rabah, fantje pa so bolj spodbujeni k rabi in posredno mogoče poznavanju tehnologij. Vsaj tak vtis vzbujajo odgovori v obeh vzorcih in veljalo bi podrobneje analizirati, kje oz. na katerih šolah se to pretežno dogaja. Pri tem ne smemo zanemariti, da imamo v vzorcu tudi dijake poklicnih šol, ki so običajno vnaprej močno spolno diferencirane tudi po profilizaciji znanj in poklicev, za katere izobražujejo (glej str. 47).
Preberite celotno poročilo
Medijski repertoarji mladih je prva obsežnejša domača raziskava o rabah tehnologij in medijskih preferencah, ki je vključila skupaj več kot 3.000 šolajočih se mladih iz 7.-9. razredov osnovnih šol in 1.-4. letnikov srednjih šol.
Poročilo, ki prikazuje rezultate o dostopu in rabi tehnologij med mladimi, prevladujočih medijskih praksah in izbiri vsebin, pravilih uporabe tehnologij doma in v šolah ter digitalni pismenosti, je dostopno na spletu.
Prva domača obsežnejša raziskava o rabah tehnologij in medijskih preferencah osnovnošolcev od 7. do 9. razreda in dijakov srednjih šol od 1. do 4. letnika
Spletna raziskava, ki je bila izvedena med marcem in junijem 2022, predstavlja le del ugotovitev našega raziskovalnega projekta iz druge (kvantitativne) raziskovalne faze projekta Medijski repertoarji mladih. Ta je pred tem v letu 2021 vsakdanje življenje mladostnikov in vlogo sodobnih tehnologij v njihovem življenju raziskoval s pomočjo poglobljenih kvalitativnih intervjujev oziroma fokusnih skupin ter mapiranja medijskih omrežij skozi perspektivo medijskih študij.
Na strokovnem posvetu Medijska kultura in digitalna pismenost smo sodelujoče seznanili z dosedanjimi ugotovitvami raziskave Medijski repertoarji mladih: Socialni, politični in kulturni aspekti digitaliziranega vsakdana (MRM), nato pa smo zanje izvedli tri tematske delavnice o digitalni pismenosti, branju v dobi družbenih medijev in praksah mladih na družbenih omrežjih. Program smo vodili sodelavke in sodelavci projekta MRM, ki prihajamo s Fakultete za družbene vede in Pedagoške fakultete Univerze v Ljubljani.
Udeležencem in udeleženkam smo predstavili veliko podatkov, oni pa nam mnoge poglede iz prakse.
Celostno raziskovanje medijev v vsakdanu mladih
Mediji so vedno pomemben dejavnik v življenju mladih, a od pojava mobilnih naprav in družbenih omrežij so se njihove interakcije s tehnologijo radikalno spremenile. Raziskovalci in raziskovalke imajo dokaj natančne ocene, kolikšen del dneva mladi posvečajo (mobilnim) tehnologijam in na katerih družbenih omrežjih preživljajo največ časa, a to še ni dovolj za razumevanje njihovih medijskih praks.
Zato je pomembno celostno raziskati aktualne izkušnje mladih z mediji in digitalnimi tehnologijami, ki jih uporabljajo doma in v šoli, pri pouku in v prostem času. Vsaj deloma k temu prispevajo izsledki naše raziskave.
Predstavitev poročila kvantitativne raziskave o rabah tehnologij in medijskih preferencah mladih
Sodelavci projekta smo na posvetu strokovni javnosti predstavili poročilo prve obsežnejše kvantitativne raziskave o rabah tehnologij in medijskih preferencah osnovnošolcev od 7. do 9. razreda in dijakov srednjih šol od 1. do 4. razreda.
Gre za prvo tovrstno raziskavo v Sloveniji, ki je vključila skupaj več kot 3.000 šolajočih se mladih. Poročilo prikazuje rezultate o dostopu in rabi tehnologij med mladimi, prevladujočih medijskih praksah in izbiri vsebin, pravilih uporabe tehnologij doma in v šolah ter digitalni pismenosti, s poudarkom na morebitnih razlikah po spolu in/ali tipu šolanja.
Spletna raziskava, ki je bila izvedena med marcem in junijem 2022, predstavlja le del ugotovitev našega raziskovalnega projekta iz druge (kvantitativne) raziskovalne faze projekta Medijski repertoarji mladih. Ta je pred tem v letu 2021 vsakdanje življenje mladostnikov in vlogo sodobnih tehnologij v njihovem življenju raziskoval s pomočjo poglobljenih kvalitativnih intervjujev oziroma fokusnih skupin ter mapiranja medijskih omrežij skozi perspektivo medijskih študij.
Od 2. februarja je v Računalniškem muzeju v Ljubljani na ogled razstava, v kateri so podiplomski študenti in študentke Medijskih in komunikacijskih študij FDV predstavili izsledke svojih raziskovalnih projektov pri predmetu Etnografija digitalnih medijev.
Razstavo, ki so jo naslovili Medijski in tehnološki vsakdan – etnografska študija na terenu, si lahko ogledate ob četrtkih in petkih med 16. in 20. uro ter ob sobotah med 10. in 16. uro na Celovški cesti 111 v Ljubljani.
Razstava Medijski in tehnološki vsakdan je na ogledu v 1. nadstropju Računalniškega muzejaEksponati študentov in študentk MKŠ se prepletajo z razstavo Escape, potovanje v osrčje digitalnih kulturKarl Cogard, direktor Francoskega inštituta v Sloveniji, je predstavil razstavo Escape, potovanje v osrčje digitalnih kultur, ki sobiva z razstavo študentov in študentk MKŠ v 1. nadstopju Računalniškega muzejaHelena Fajfar in Ema Petan: Prakse hranjenja spominov in spominjanja na internetuPozdravni nagovor direktorice Računalniškega muzeja Gaje Zornada, ki je kot mentorica sodelovala pri pripravi študentske razstaveEva Lah, Simon Poles in Lara Mlakar: Deljenje glasbe na InstagramuGal Kranjčič, Nika Toporiš in Mitja Bergoč: Heavy tiktokerji v iskanju wow momentaAmanda Buinjak, Ališa Kasjak Gutman in Nika Vajnhandl: Digitalne medijske prakse starostnicKlara Gazvoda, Špela Pečlin in Tara Podsenšek: Tehnokulture domaGregor Grajžl, Maša Voler, Bernarda Rusjan in Peter Vranešič: Skupnost igralcev The Sims na YouTubuTanja Oblak Črnič (spredaj v sredini) je nosilka predmeta Etnografija digitalnih medijev, v okviru katerega so nastale raziskovalne naloge in razstava študentov ter študentk magistrskega programa Medijske in komunikacijske študije na FDV
Vabimo vas na otvoritev razstave Medijski in tehnološki vsakdan – etnografska študija na terenu, ki bo 2. februarja ob 18. uri v Računalniškem muzeju.
Študentje in študentke pri izbirnem predmetu Etnografija digitalnih medijev na magistrskem programu Medijske in komunikacijske študije FDV UL so izvedli več etnografskih študij. Izbrane izsledke so s podporo strokovnega vodstva Gaje Zornada in drugih sodelavcev ter sodelavk Računalniškega muzeja pretvorili v razstavne eksponate, ki bodo na ogled od 2. februarja na Celovški cesti 111 v Ljubljani.
Mediji so vedno pomemben dejavnik v življenju mladih, a od pojava mobilnih naprav in družbenih omrežij so se njihove interakcije s tehnologijo radikalno spremenile. Raziskovalci in raziskovalke imamo dokaj natančne ocene, kolikšen del dneva mladi posvečajo (mobilnim) tehnologijam in na katerih družbenih omrežjih preživljajo največ časa, a to še ne pomeni, da tudi razumemo njihove medijske prakse.
Zato je toliko pomembneje razumeti aktualne izkušnje mladih z mediji in digitalnimi tehnologijami, saj jih uporabljajo doma in v šoli, pri pouku in v prostem času. Vsaj deloma lahko k temu prispevamo z izsledki vseslovenske raziskave, ki jo izvajamo na Fakulteti za družbene vede in Pedagoški fakulteti Univerze v Ljubljani v okviru projekta Medijski repertoarji mladih: Socialni, politični in kulturni aspekti digitaliziranega vsakdana, ki ga financira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije in v kateri je sodelovalo več kot 3.000učencev in dijakov osnovnih in srednjih šol. Del ključnih ugotovitev bomo strokovni javnosti predstavili na posebnem strokovnem posvetu, ki je namenjen zaposlenim na osnovnih in srednjih šolah v Sloveniji.
Vabilo na strokovni posvet
Učitelje, profesorice in vse duge strokovnjake, ki sodelujete s šolajočo se mladino, vljudno vabimo na posvet z naslovom Medijska kultura in digitalna pismenost,ki bo potekal vponedeljek, 27. marca 2023 na Fakulteti za družbene vede. Na posvetu vas bomo najprej seznanili z dosedanjimi ugotovitvami raziskave, nato pa boste lahko sodelovali na izbrani tematski delavnici.
Študentje in študentke pri izbirnem predmetu Etnografija digitalnih medijev na magistrskem programu Medijske in komunikacijske študije na FDV so organizirali zaključni simpozij.
V obliki dveh okroglih miz so predstavili izsledke raziskovalnih nalog, ki so nastale ob strokovni podpori Tanje Oblak Črnič, Katje K. Ošljak in sodelavke Gaje Zornada iz Računalniškega muzeja Sloveniji. Študentske raziskave so tudi del projekta Medijski in tehnološki vsakdan: etnografska študija na terenu.
Program simpozija s sodelujočimi študenti in študentkami.
Tehno + kultura = odnosi
Ena od klasičnih dilem v zgodovini digitalnih tehnologij in še posebej mobilnih komunikacijskih tehnologij zadeva vprašanje, kako vse bolj intenzivno posredovano komuniciranje spreminja medosebne odnose na različnih ravneh – od odnosov s partnerji in družinskimi člani, med prijatelji in znanci, kolegi in sodelavci, do odnosov med sosedi, sodelavci, bežnimi znanci.
Na okrogli mizi z naslovom Tehno + kultura = odnosi je tematizirala sobivanje tehnologije, kulture in odnose različnih družbenih skupin.
Gen breZveze
Že nekaj let se mlade in mlajše predstavnike sodobnih generacij, ki naj bi odraščali izključno na digitalen in ne več analogen medijski način, pogosto opisuje kot z zasloni obsedeno generacijo, ki ne zna ničesar drugega kot konstantno »buliti« v zaslon.
Na drugi okrogli mizi z naslovom Gen breZveze so študentke in študentje med drugim tematizirali tudi stereotipe o mladih in digitalnih medijih in iskali odgovore na vprašanja, kaj mladi z mediji počnejo, zakaj se odpravljajo na družbena omrežja in ali je vse to res breZveze?
Študentska razstava: Medijski in tehnološki vsakdan
Raziskovalni rezultati in uvidi v medijske prakse mladih ter njihove odnose do oziroma v kontekstu digitalnih tehnologij bodo na razstavi Medijski in tehnološki vsakdan – rtnografska študija na terenuod 2. februarja na ogled v Računalniškem muzeju.
Nagrajeni prispevek je bil objavljen v ugledni reviji Information, Communication & Society in proučuje vrste digitalnih scenarijev, ki so jih vzpostavljali otroci, medtem ko so se soočali z izzivi pandemične izolacije, ko je bilo učenje in druženje povsem odvisno od digitalnih platform.
Tanja Oblak Črnič (na fotografiji) je v sodelovanju z Barbaro Brečko objavila nagrajeni prispevek, ki ga je ARRS prepoznala kot edinstven dosežek v nacionalnem prostoru z izjemnim mednarodnim potencialom za raziskovanje digitalnih praks mladih.
Analize mediatiziranega vsakdana otrok znotraj epidemične izolacije se prispevek loteva z vidika radikalnega kontekstualizma in privzema perspektivo “sledi otroku”. Rezultati pa so med drugim pokazali, kako so se raznolike prakse za krepitev druženja, samo-predstavljanja in igranja specifično manifestirale v treh ločenih digitalnih scenarijih, ki so obenem razkrili tudi pomembne distinkcije znotraj relativno homogenega vzorca učencev, predvsem glede na njihov spol, starost, doživljanje pouka na daljavo in šolski uspeh.
Za prispevek, ki je nastal na ozadju poglobljenega raziskovalnega dela v okviru našega projekta in za priznanje, ki potrjuje njegovo znanstveno odličnost, Tanji in Barbari iskreno čestitamo!
Članice projektne skupine Tanja Oblak Črnič, Veronika Tašner, Nika Šušterič in Katja K. Ošljak so na konferenci ECREA v danskem Aarhusu.
V prispevku Rethinking media among the youth smo predstavili izsledke na podlagi skic medijskih preferenc mladih.Prispevek Gender specific digital competences within families je osvetlil razlike v medijski pismenost mater in očetov slovenskih mladih.
Sodelovale smo z dvema prispevkoma. V prvem, pri pripravi katerega je sodeloval tudi Dejan Jontes, smo preučevali medsebojne povezave med medijskimi izbirami mladih, tehnološkimi preferencami in vsakdanjim življenjem mladih. Pri prepoznavanju intersekcionalnosti medijskih praks se opiramo na koncept medijskih repertoarjev, ki ga empirično naslavljamo s skicami medijskih preferenc mladih.
Drugi prispevek pa je nastal kot odziv na podatke, pridobljene v intervjujih z mladimi, ki so različno opisovali medijsko pismenost mater in očetov. Medtem ko očetje v pričevanjih otrok običajno veljajo za bolj tehnično podkovane, pa mladi matere dojemajo kot manj zainteresirane in manj vešče uporabe medijev, razen družbenih medijev.
Aarhus pa ni le univerzitetno mesto ampak med mnogimi zanimivostmi ponuja tudi krasne morske razglede.
V 100. številki Družboslovnih razprav najdete tematski sklop, ki sta ga uredila Dejan Jontes in Veronika Tašner in prinaša štiri znanstvene članke, ki metodološko temeljijo na metodi polstrukturiranih skupinskih intervjujev na sistematično izbranih podskupinah osnovnošolcev, dijakov in mladih odraslih ter na metodi opazovanja potrošnje digitalnih medijev oziroma digitalne etnografije.
Družboslovne razprave so osrednji slovenski forum za objavo raziskovalno interdisciplinarnih in družbeno angažiranih socioloških idej. Fotografija: Družboslovne razprave.
V uvodnem članku Medijski repertoarji v času navzkrižnih medijskih praks: študija med osnovnošolci in dijakiTanja Oblak Črnič, Katja K. Ošljak in Nika Šušterič proučujejo navzkrižna razmerja med medijskimi izbirami, tehnološkimi preferencami in vsakdanjim življenjem mladostnikov glede na njihove razredne, kulturne in socialne distinkcije.
Katja K. Ošljak, Nika Šušterič in Veronika Tašner v prispevku Formiranje medijske pismenosti mladih na presečišču družine, šole in vrstniških skupin predstavljajo pregled opredelitev medijske in njej sorodnih konceptov pismenosti ter si prizadevajo za njihovo konsolidacijo v celovito definicijo medijske pismenosti.
Z bolj specifično temo se ukvarjajo Breda Luthar, Dejan Jontes in Maruša Pušnik, ki v članku z naslovom Branje v polimedijskem okolju in (nove) oblike generacijske subjektivacije obravnavajo družbenost mladih v novem polimedijskem okolju, pri čemer se prispevek osredotoča predvsem na vprašanje, kako zmožnosti novih platform in razmerja med njimi strukturirajo interakcije mladih.
Sklop zaključuje študija Tine Lengar Verovnik in Tanje Oblak Črnič»Vedno ko se peljemo v avtu, mora biti radio«: radijske in avdio prakse v vsakdanu mladih, v kateri s pomočjo kvalitativnih podatkov, pridobljenih v projektu, raziskujeta vključenost radia in avdia v vsakdan intervjuvanih 67 osnovno- in srednješolcev, starih od 12 do 19 let.
Člani projektne skupine Dejan Jontes, Breda Luthar in Maruša Pušnik so del projektnih rezultatov objavili na spletnem portalu Alternator. Prispevek z naslovom Usoda branja in platformna družbenost pričenjajo tako:
Za prevladujočo digitalno družbenost je značilno stanje nenehne povezanosti in stalnega pričakovanja, to pa vzpodbuja nemirnost in nestabilnost ter ustvarja občutek dogodkopolnosti in kratkotrajnosti. Stalna obvestila o novem »dogodku« in stopnjevanje pogostosti teh obvestil, ki jih imajo uporabniki vključene, ta občutek še okrepi. Ravno to ustvarjanje vtisa njihove družbene osrednjosti, tudi s pomočjo percepcije, da se stvari dogajajo »v živo«, je glavna značilnosti družbenih medijev. Kot pravi sociolog David Beer, družbene platforme utripajo od pričakovanja, da se vsak trenutek lahko zgodi nekaj novega, vrednega pozornosti, zaradi česar so uporabniki stalno »na preži«. Obenem je za platformno družbenost značilna večopravilnost, to je naraščajoča razdrobljenost aktivnosti, kjer pride do izvajanja več aktivnosti hkrati, brez jasne hierarhije med tipi praks in brez razlikovanja prostorov za posamezne prakse, kot je na primer sfera šole in prostega časa. Kaj te ključne značilnosti platformne družbenosti pomenijo za usodo branja literature?
V sodobnem, z digitalnimi mediji in tehnologijo prepletenem svetu, vse več pozornosti namenjamo medijski oziroma digitalni in sorodnih oblikah pismenosti. K temu nas spodbujajo tudi cilji EU, postavljeni pred dobrim desetletjem, ki si prizadevajo za vzpostavljanje EU kot vodilne sile v informacijskem svetu. Pomemben korak k temu EU vidi v spodbujanju in razvijanju medijske pismenosti, vključno z oblikovanjem ustreznega modela ter poznavanje njene strateške vrednosti v razvoju informacijskih družb. Kljub temu pa je eden od osrednjih problemov preučevanja medijske pismenosti njena definicija, ki pomembno vpliva tudi na artikulacijo raziskovalnih problemov, vprašanj in projektov.
V prispevku na 7. znanstveni konferenci Pedagoškega inštituta smo predstavili nekaj temeljnih opredelitev medijske in sorodnih pismenosti ter njihove omejitve. Poleg tega smo po vzoru M. Ranieri in F. Fabbra (2019) opozorili na štiridimenzionalno opredelitev formiranja medijske pismenosti kot 1) materialnega in kognitivnega dostopa, 2) prepoznavanja mehanizmov delovanja medijske krajine, 3) produkcijsko-ustvarjalnih kompetenc in 4) okolja, ki (ne) spodbuja medijskega opismenjevanja.
Šolsko okolje smo v povezavi s spodbujanjem medijskih praks označili kot pusto, posebej v primerjavi z vrstniškim in družinskim kontekstom. Medijska pismenost je v njem prisotna predvsem v vidikih, ki jih opredeljujemo kot tehnicistične in pretežno obsegajo navodila za rokovanja predvsem z računalnikom in računalniškimi programi. Pri tem obstoječe spodbude nakazujejo, da so tudi te vsebine vključene na osnovni ravni, kot je denimo uporaba dominantnih urejevalnikov besedil ali predvajanje videoposnetkov. Poleg tega je redno prisotna skrb za varnost na internetu, o kateri se praviloma izobražujejo na delavnicah, ki jih za šole izvajajo druge organizacije.
Konferenca ECER je znanstveno srečanje evropskega združenja raziskovalcev edukacije EERA, ki je 2022 potekalo v armenskem Yerevanu od 22. avgusta do 10. septembra. Na njem smo sodelovali s prispevkom o pogledih in izkušnjah slovenskih osnovnošolcev_k in dijakov_inj med pandemijo, ki mo jih pridobili v poglobljenih intervjujih z njimi v kvalitativni fazi naše študije.
Med predstavitvijo našega prispevka “Schooling during the pandemic: Views and experiences of youth in Slovenia”.
Med drugim so so avtorice prispevka Nika Šušterič, Veronika Tašner in Katja K. Ošljak osvetlile:
spremembe medijskih praks šolajočih v času epidemije (povečanje obsega z mediji povezanih aktivnosti in rahljanje starševske regulacije);
spreminjanje dnevnih rutin in zabrisovanje prostorskih ter časovnih meja (omejenost na dom, otroško sobo);
težave s koncentracijo in pomanjkanje motivacije za pouk na daljavo;
pogrešanje stikov v živo s prijatelji, sošolci in učitelji ter nadomeščanje manka prek/skozi digitalne medije.
Doktorska naloga z naslovom Rekonceptualizacija medijske edukacije v kontekstu mediatiziranega otroštva nastaja pod mentorstvom Tanje Oblak Črnič v okviru Katjinega raziskovalnega dela na projektu Medijski repertoarji mladih, ki ga je Katja ob tej priložnosti tudi predstavila 40 udeležencem_kam poletne šole.
Katja K. Ošljak se je je udeležila doktorske poletne šole ECREA v španskem Cádizu, kjer je pred zunanjimi ocenjevalci doktorsko raziskavo, ki pod mentorstvom Tanje Oblak Črnič nastaja v okviru projekta Medijski repertoarji mladih.
Udeleženci_ke prihajajo iz različnih evropskih in ameriških univerz ter raziskovalnih inštitutov. Poleg seminarjev so potekala tudi številna vabljena predavanja in delavnice, ki so jih izvedli priznani profesorji, kot na primer profesorica medijskih študij Andra Siibak z estonske Univerze v Tartu, profesorica medijskih in komunikacijskih študij Pille Pruulmann-Vengerfeldt z univerze v švedskem Malmöju, profesor Simone Tosoni z italijanske katoliške univerze v Milanu, profesor David Selva-Ruiz z univerze gostiteljice v Cádizu v Španiji, profesorica medijskih študij Nazan Haydari s carigrajske Univerze Bilgi, profesor za komparativne medijske analize John Downey, Univerza Loughborough v Združenem kraljestvu in François Heinderyckx, profesor s Svobodne univerze v Bruslju.
Avtorica članka Ali je omejevanje časa pred zasloni preživeti koncept? Tamara Harb v reviji Monitor, uvodoma navaja mnenje Sonie Livingstone, profesorice na londonski univerzi London School of Economics and Political Science. Ta priznana profesorica, raziskovalka in socialna psihologinja se zadnja leta ukvarja predvsem z otrokovimi pravicami v digitalni dobi in izpostavlja, da razmišljanje o uporabi zaslonov, ki je osredotočeno zgolj na čas, danes ni aktualno, saj izhaja iz časov pred desetletji, ko so bili zasloni namenjeni pretežno zabavi.
Kakor si prizadevamo tudi v projektu Medijski repertoarji mladih, omenjeni članek osvetljuje drugačen pogled na medije in digitalne naprave. Mladi na zaslonih oziroma skoznje počnejo veliko različnih stvari: se izobražujejo, ustvarjajo, sproščajo, igrajo, berejo, gledajo filme, poslušajo glasbo in pravljice, se družijo z vrstniki_cami in družino … Tako so zasloni prisotni v vseh kontekstih oziroma prostorih njihovega odraščanja, doma, torej v družini, v šoli in vrstniških skupinah sošolcev_k ter prijateljev_ic.
Omenjeni članek avtorica zaključi pomenljivo: “Problemov uporabe in spletnih platform je veliko, a krajši preživeti čas pred zasloni jih ne bo izničil, izbrisal ali poslal v preteklost, bo pa omejevanje uporabe zaslonov zgolj na podlagi časovnih omejitev otrokom in mladostnikom onemogočalo vzpostavitev digitalne odpornosti in veščo digitalno prihodnost.” Foto: Annie Spratt, Unsplash.
Prispevka, ki ga lahko v celoti preberete na spletu, ne bomo povzemali v celoti, ga pa izpostavljamo, ker nas je pritegnil s svežo in precizno obravnavo problema, ki pravzaprav ni tak, kot ga mnogi mediji in zaskrbljeni posamezniki_ce vedno znova slikajo.
Od 10. marca (za OŠ) oziroma 13. aprila (za SŠ) in do 23. junija, ko beležimo zadnji vnos v spletno anketo, smo s kvantitativno raziskavo medijskih repertoarjev mladih dosegli zgledna vzorca prek 2.300 osnovnošolcev_k in 1.100 dijakov_inj iz slovenskih šol.
Posvet za učiteljstvo
Ker si želimo zbrane podatke čimbolj smotrno predstaviti in naše ugotovitve prenesti tudi strokovni javnosti, konec septembra načrtujemo posvet z delavnicami za učitelje_ice s šol, ki so se odzvale vabilu k raziskavi. Če vas zanima in bi želeli sodelovati na delavnicah, ki bodo zasnovane na najnovejših podatkih o praksah rab digitalne tehnologije in medijev med mladimi, se nam oglasite.
Med osvežitvijo po sestanku od leve v smeri urinega kazalca: Veronika Tašner, Tanja Oblak Črnič, Maruša Pušnik, Dejan Jontes, Nika Šušterič, Katja K. Ošljak, Breda Luthar, Polona Mlinar in Barbara N. Brečko.
Načrtovana knjiga
Poleg statističnih analiz in premislekih o vlogi (digitalnih) medijev v življenju sodobnih mladih, se bomo v jeseni lotili tudi priprave zbornika prispevkov. V njem bomo osvetlili ključne poudarke o tem, kako mladi medije in tehnologije uporabljajo, kako jih sprejemajo in umeščajo v svoj vsakdan, kako jih pri tem regulirajo starši in učitelji, kje pridobivajo svoje digitalne in druge medijske spretnosti … Nakazuje se toliko tem in hipotez, da ena knjiga morda ne bo dovolj.
Na podlagi kvalitativne analize intervjujev, ki jo je Tina Lengar Verovnik opravila v okviru projekta Medijski repertoarji mladih, je kot raziskovalka za radijsko oddajo Studio ob 17.00 povzela ugotovitve o medijskih praksah, povezanih z rabami radia oziroma zvočnih vsebin pri osnovnošolcih_kah iz tretje triade in srednješolcih_kah.
Tina Lengar Verovnik (levo) je v oddaji ob 50-letnici Vala 202 predstavila ugotovitve o odnosu mladih do radia oziroma zvočnih vsebin. Foto: Radio Slovenija
Je radio za v muzej?
Kot navaja, je eden od sodelujočih v raziskavi izjavil, da je radio pri njihovi generaciji za v muzej. A se je skozi omenjeno analizo izkazalo, da to ne drži. Radio se namreč preoblikuje in dobiva v življenju mladih popolnoma drugačno vlogo od nekdaj pričakovane.
Glasba
Med številnimi avdio vsebinami je mladim najbližje glasba. Ta jih običajno spremlja ob vseh dejavnostih, skozi ves dan. Vendar pa je sami večinoma ne povezujejo z radiem in v intervjujih izpostavljajo platforme, ki jim omogočajo nadzor nad izborom glasbe.
V avtu, ob starših in starih starših
Sicer pa radio največ poslušajo v avtu; in pa skupaj s (starimi) starši oziroma zaradi njih, saj si z njimi delijo bivalne prostore in dnevne rutine.
Podkasti
Podkaste poslušajo večinoma starejši udeleženci raziskave, kar nas po mnenju Tine Lengar Verovnik ne sme presenečati, saj poslušanje podkastov od posameznika_ce zahteva že nekoliko več truda pri izboru vsebin.
V okviru bilateralnega projekta Perspektive aktivnega državljanstva in digitalne pismenosti med mladimi: primerjava med Črno Goro in Slovenijo, ki raziskovalno dopolnjuje cilje projekta Medijski repertoarji mladih, nas je obiskala kolegica Jovana Davidović s Fakultete za politične vede na črnogorski univerzi v Podgorici.
Jovana Davidović (na sredini) je predava študentom_kam programa Novinarstvo na črnogorski Fakulteti za politične vede v Podgorici.
Jovanin raziskovalni obisk je poleg načrtovanja zadnjih raziskovalnih korakov ter diseminacije pridobljenih podatkov namenjen tudi izvedbi enega terenskega dela raziskave, in sicer obisku slovenskih osnovnih šol in izvedbi intervjuja z učiteljico Vzgoje za medije.
Aprila smo najprej k sodelovanju v anketi povabili osnovne šole iz zastavljenega vzorčnega okvirja, s katerim si prizadevamo za reprezentativno zastopanost šol tudi glede na občino oziroma regijo in velikost šole. Konec meseca smo k sodelovanju povabili še srednje šole, pri katerih je vzorčenje odtenek zahtevnejše, saj je potrebno poskrbeti tudi za zastopanost različnih srednješolskih programov.
Odličen odziv osnovnih šol
Z zadovoljstvom poročamo o odličnem odzivu že doslej več kot 50 osnovnošolskih ravnateljic in ravnateljev, ki so prepoznali pomen prve tovrstne raziskave v slovenskem prostoru, ki želi doseči šolajočo se mladino v starosti od 12 do 26 let po celotni izobraževalni vertikali in nam bo omogočila razumeti aktualne izkušnje ter mnenja mladih o medijih in tehnologijah: kako jih uporabljajo doma, kako v prostem času, kako se z njimi srečujejo v šoli, pri pouku ali igri.
Učenke in učenci 7., 8. in 9. razredov ter dijakinje in dijaki spletni vprašalnik izpolnjujeo v šoli v računalniški učilnici. Foto: Taylor Wilcox on Unsplash
Prvi odziv srednjih šol je spodbuden
Nekaj tednov kasneje smo k sodelovanju pri izpolnjevanju njim prilagojenega vprašalnika povabili še dijakinje in dijake. Zaenkrat se je vabilu, ki smo ga poslali tik pred prvomajskimi počitnicami, odzvalo že prek deset srednješolskih ravnateljev in ravnateljic; ob tem pa vljudno vabimo tudi ostale, da se odzovejo na naša pisma.
Med osnovnošolci in srednješolci, s katerimi smo se v lanskem letu pogovarjali v intervjujih, so se nakazale razlike pri rabah medijev in tehnologije; te nameravamo bolj strukturirano izmeriti z anketo. Foto: Anthony Da Cruz on Unsplash
Ker v raziskavi povezujemo več konceptov, kot so, na primer, medijski repertoarji, digitalne spretnosti in medijska pismenost, operacionalizacija in priprava vprašalnika nista preprosta naloga. Izhajamo namreč iz različnih disciplin in poskrbeti moramo za konceptualno skladnost teoretizacij, ki črpajo iz komunikologije, medijskih študij, sociologije, pedagogike, informatike, jezikoslovja … Tudi daljši sestanki pri nas tako še zdaleč niso dolgočasni.
Sodelavke in sodelavec iz ožjega projektnega mehurčka med piljenjem anketnega vprašalnika: Tanja Oblak Črnič, Tina Lengar Verovnik, Nika Šušterič in Veronika Tašner. Foto: Dejan Jontes.
Kako na teren in koliko nas bo pri vsem skupaj omejevala epidemija, je bilo vprašanje, ki smo si ga na februarskih sestankih redno zastavljali.
Poleg tega smo se ukvarjali vzorčnimi okvirji za slovensko osnovnošolsko in srednješolsko populacijo. Želimo si dobrega odziva vseh treh starostnih kohort, zaradi česar se tudi oblikovanju vprašalnika temeljito in skrbno posvečamo.
Večkrat smo se srečevali v različnih zasedbah in premišljevali, kako čim bolj kakovostno nagovoriti učence, dijakinje in študente, da bi dosegli kar najboljši odziv na anketni vprašalnik. Fotografija je posneta na enem od takih sestankov 2. februarja 2022.
Na prvem sestanku projektne skupine v novem letu smo pričeli z drugo fazo naše temeljne raziskave, v kateri beležimo in analiziramo medijske repertoarje slovenske mladine.
Na podlagi analiziranih intervjujev z mladimi, skic njihovih medijskih omrežij in drugih podatkov, pridobljenih v kvalitativni fazi, smo se lotili priprave anketnega vprašalnika in se na sestanku projektne ekipe dogovorili glede osnovnih parametrov:
pridobiti želimo reprezentativna vzorca osnovnošolcev_k iz zadnje triade in dijakov_inj gimnazij ter srednjih poklicnih in strokovnih šol;
anketirali bomo tudi študente_ke UL;
z oblikovanjem vprašalnika bomo skušali zagotoviti tudi podatke, ki bodo primerljivi s preteklimi raziskavami, kot so npr. Mladina 2000/2010/2020 ipd.
Na fotografijo ekipe med sestankom smo spet pozabili, lahko pa vam vsi_e na sestanku prisotni_e potrdimo, da novo fazo projekta spremljata elan in veliko raziskovalne radovednosti glede rabe digitalnih tehnologij in medijske potrošnje sodobnih mladih v Sloveniji. Fotografija: Luke Porter, Unsplash
Naš sodelavec Dejan Jontes je 27. novembra izvedel vabljeno predavanje o novih konceptualizacijah proučevanja globoke medijatizacije na doktorski konferenci Univerze Sever na Hrvaškem. To je bila prva uradna predstavitev naše raziskave in rezultatov v mednarodnem prostoru.
Konceptualizacija in raziskovanje procesov ter posledic globoke mediatizacije, s katerima se ukvarjamo tudi znotraj projekta Medijski repertoarji mladih, je pritegnila pozornost hrvaških doktorskih študentov in študentk.
Predavanja z naslovom Studying deep mediatization: media repertoires and communicative figurations ter vsebinsko bogate razprave, ki je sledila, se je v živo in prek spleta udeležilo prek 50 doktorskih študentk in študentov.
V priznani mednarodni reviji Information, Communication & Society je izšel prispevek sodelavk pri projektu Tanje Oblak Črnič in Barbare Brečko z naslovom Enhancing sociality, self-presentation, and play: a case study of digital scenarios among schoolchildren in an epidemic context, ki je že na voljo v angleškem jeziku v spletni izdaji.
Za večino otrok so v času zapore javnega življenja zaradi epidemije digitalni mediji predstavljali edino možnost za stik s šolo, sošolci, sošolkami, prijatelji in prijateljicami. Foto: Sharon McCutcheon @sharonmccutcheon / Unsplash
Gre za študijo primera, izvedeno na vzorcu osnovnošolskih učencev, s pomočjo katere sta avtorici analizirali njihove izkušnje s poukom na daljavo, prevladujoče medijske prakse in pripadajoče digitalne scenarije otrok v času lanskega jesenskega zaprtja šol med drugim valom epidemije Covid-19. Študija identificira tri različne scenarije, ki med drugim pokažejo na tesno prepletanje zadovoljstva s poukom na daljavo in vzpostavljenimi digitalnimi praksami tudi s starostjo in spolom otrok. Vabljeni in vabljene k branju!
V okviru bilateralnega projekta Perspektive aktivnega državljanstva in digitalne pismenosti med mladimi: primerjava med Črno Goro in Slovenijo, ki raziskovalno dopolnjuje cilje projekta Medijski repertoarji mladih, smo obiskali OŠ Sutjeska v črnogorskem glavnem mestu.
Ravnatelj šole Predrag Jovović, učiteljica Milena Milačić in podravnateljica Rada Mujović so podrobno predstavili programe digitalnega opismenjevanja njihovih učencev_k in učiteljev_ic.
Po intervjuju o stanju digitalne edukacije na OŠ Sutjeska v Podgorici sta ravnatelj dr. Predrag Jovović in učiteljica angleščine Milena Milačić (desno) Katji K. Ošljak pokazala ročno zapisan šolski letopis, ki sega nazaj do leta 1976. Pogovoru se je pridružila tudi podravnateljica Rada Mujović.
Eden izmed naših raziskovalnih ciljev je razumevanje pomena ter vloge digitalnih medijev v vsakdanjem življenju otrok in mladine. Ob tem preizprašujemo obstoječe izobraževalne prakse o potencialih digitalnih medijev in značaj medijske oz. digitalne pismenosti med mladimi. Izobraževalni kontekst med državama v odnosu do digitalne pismenosti je namreč zelo različen – če za Slovenijo velja, da vpeljuje modele poučevanja o digitalnih tehnologijah in državljanstva prvenstveno v osnovne šole, a na izbirni ravni, se trendi v Črni Gori v marsičem razlikujejo. Kmalu zapišemo kaj več tudi o tem.
P. S.: Če vas zanima vsebina debele knjige na fotografiji, jo najdete na spletnem mestu ossutjeska.edu.me. Gre za ročno pisan letopis, ki obsega šolska leta 1976/77-2012/13.
Ideja sodelovanja pri pouku od doma je spomladi 2020 nekatere mlade navdušila. Če sklepamo po sodelujočih v kvalitativnem delu študije MRM, so jo pri tem bolje odnesli bolj samostojni osnovnošolci_ke in dijaki_nje.
Za samostojno delo
Kot so nam nekateri_e zaupali v skupinskih intervjujih, jim je prijala možnost, da lahko spijo dlje in si dneve organizirajo čisto po svoje, kar je bilo izvedljivo, dokler šole še niso sklicevale videokonferenc in so od učiteljev prejemali navodila za samostojno delo.
Ker naš vzorec glede na socio-ekonomski status tendira navzgor, je med sodelujočimi v poglobljenih intervjujih gotovo večji delež mladih z boljšo družinsko podporo oz. ugodnejšimi pogoji za sodelovanje pri šolanju od doma kot sicer v populaciji. Zaradi tega bi lahko sklepali, da so nam sodelujoči nekoliko pogosteje poročali o pozitivnih vidikih in nekoliko redkeje o negativnih vidikih pouka na daljavo.
Proti videokonferencam
Med negativnimi vidiki pouka na daljavo so večkrat omenili svojo pasivnost in nemotiviranost za sodelovanje pri učnih urah prek spleta: “Zdaj pa tut, um, pač, maš nek Zoom in pol tak, še nalogo, in ne morš vsega nardit in tak, ne da se ti več, niti motivacije nimaš,” (15-letna osnovnošolka). Nekateri so zato namesto v šolske dejavnosti svojo pozornost usmerili drugam, npr. na družbena omrežja, recimo v gledanje videoposnetkov na YouTubu, ali igranje računalniških iger. O tem poroča 16-letni dijak, ki je računalniško igro igral “kdaj tut po deset al pa dvanajst ur na dan, pač, skos,” šola pa je medtem obstala oz. se z njo ni ukvarjal.
Čeprav je za to treba zgdaj vstati, večina mladih, ki so sodelovali v naši raziskave, raje hodi v šolo, kot pa da bi pri pouku sodelovali od doma. Fotografija: marco fileccia, Unsplash.
Pomanjkanje vrstniških stikov
Med razlogi za pomanjkanje motivacije oz. volje za sodelovanje pri pouku na daljavo številni intervjuvanci_ke omenjajo pomanjkanje stikov z vrstniki_cami. 14-letna osnovnošolka po vrnitvi v šolo npr. pove: “Ampak, zdej mi je definitivno boljš, tak, bit v šoli, um … Sam, glih zarad tega, ker si tak s prijatli in … Si nekak bolj, tak, aktiven in … Ni tak, vse isto vsakdan.”
Da je lahko pomanjkanje socialnih stikov posebej neugodno za odraščajoče, še posebej na starejše osnovnošolce_ke in dijake_inje, opozarja psihologinja predsednica društva šolskih svetovalnih delavcev Ajda Erjavecv intervjuju za MMC RTVSLO: “Prav v mladostništvu so stiki najpomembnejši, saj govorimo o drugi najpomembnejši razvojni nalogi v tem obdobju poleg razmišljanja o prihodnjem akademskem ali poklicnem življenju. Učenje stikov z vrstniki, spoznavanje prvih ljubezni … To so veliki posegi v socializacijo, za katere pa je težko napovedati, kakšne posledice bodo povzročili. Gre za eksperimentiranje s celotno generacijo, in to po vsem svetu, ne samo v naši državi.”
Mapiranje medijskih omrežij je metoda, s katero dopolnjujemo podatke, zbrane v skupinskih intervjujih. Inspiracija zanjo izvira iz študij nekaterih nemških avtorjev (glej npr. Hasebrink in Domeyer, 2012), v katerih preizprašujejo metodološke pristope za raziskovanje medijskih repertoarjev in konfiguracij v globoko mediatiziranem (Hepp, 2019) vsakdanu.
Omenjena Hasebrink in Domeyer (2012) sta sodelujočim v svoji študiji razdelila kartice, na katere so zapisovali medije, ki so jih omenjali v intervjuju, te pa so intervjuvanci_ke v končni fazi kategorizirali in razporedili po pomembnosti. Avtorjema je pristop omogočil raziskovanje sodobnega medijskega okolja iz perspektive, ki se ne osredotoča na noben specifičen medij, ampak skuša zajeti medijske repertoarje v celoti.
Zaradi spletne izvedbe intervjujev in za potrebe raziskave Medijski repertoarji mladih metodo razvili nekoliko drugače.
Sodelujoči so svoja osebna spletna omrežja narisali v obliki miselnega vzorca in nam po koncu intervjuja poslali njegovo fotografijo.
Vsak intervjuvanec_ka je na koncu intervjuja na sredino papirja zapisal_a svoj psevdonim, s katerim je tudi sicer nastopal_a v intervjuju, in nato oblikoval_a miselni vzorec s petimi kategorijami medijev, in sicer tistimi:
Od marca do junija smo prek spleta izvedli 27 intervjujev, v katerih so večinoma sodelovali po dva ali trije sogovorniki_ce. Trikrat so v skupinskem intervjuju sodelovali štirje hkrati, v štirih primerih pa je v intervjuju sodeloval le en mladostnik ali mladostnica.
37 deklet (55 %) in 30 fantov (45 %) prihaja iz 15 šol, in sicer osnovnih in srednjih, med katerimi so gimnazije in različni tehnični ter poklicni programi.
Intervjuvani učenke, učenci, dijaki in dijakinje obiskujejo šole v osmih različnih krajih: v Borovnici, Brežicah, Dragomlju, Kranju, Ljubljani, Novem mestu, Šentjurju in Velenju.
Kraje in šole smo izbirali na podlagi vzorčnega načrta, ki nam je narekoval vključitev osnovnih šol iz urbanih in primestnih okolij ter manjših krajev. Pri srednjih šolah pa je bil dodatni kriterij še raznolikost šolskih programov. Ker so se vse kontaktirane gimnazije pozitivno odzvale pozivu za rekrutacijo, so v vzorcu zastopani dijaki in dijakinje kar petih gimnazij: 2 ljubljanski ter po ena iz Brežic, Novega mesta in Velenja.
V kvalitativnem delu raziskave je v 25 polstrukturitranih skupinskih intervjujih, ki so večinoma potekali z dvema ali tremi mladimi hkrati, doslej sodelovalo 32 deklet in 30 fantov oz. skupaj 62 osnovno- in srednješolcev_k. Zaradi epidemioloških omejitev intervjuje izvajamo izključno prek spleta.
* Numerus se bo še povečal, saj imamo v času pisanja tega prispevka v načrtu še tri do štiri dodatne intervjuje.
Pri načrtovanju vzorca za kvalitativni del raziskave medijskih repertoarjev mladih smo upoštevali več kriterijev.
Priosnovnih šolah smo si prizadevali doseči urbane in primestne šole ter šole v manjših krajih; ob tem pa vključiti tudi šole z značilno visoko kompleksnostjo. Na ta način si obetamo vpogled v kar se da raznolike prakse osnovnošolcev_k pri rabi medijev in tehnologij.
Podobno smo ravnali pri rekrutaciji na srednjih šolah, s tem da smo z vključitvijo dodatnega kriterija poskrbeli za to, da bodo v vzorcu dijaki_nje iz različnih srednješolskih programov kot so gimnazije in srednje poklicne oz. tehnične šole.
V intervjujih je doslej sodelovalo 27 osnovnošolcev_k in 35 dijakov_inj (n = 62*).
Spletni kanal Radio Z od junija 2020 na enem mestu ponuja vsebine za malčke, otroke in mladostnike. Kot v sporočilu za javnost navaja RTV Slovenija so kanal pripravili v sodelovanju z zdravstveno stroko, da bi hospitaliziranim mladim, ki so v času epidemije še dodatno prikrajšani, olajšali bolnišnične dneve in dodatno izolacijo od njihovih družin in vrstnikov.
Radijska ponudba za najmlajše je gotovo dobrodošla. Ustvarjalci z njo nagovarjajo različne skupine poslušalcev: od hospitaliziranih malčkov, otrok in mladostnikov, otrok, ki ostajajo doma, srednješolcev ter tudi staršev hospitaliziranih otrok. Pester program sestavljajo npr. pravljice in glasba za najmlajše, uspavanke, glasba iz filmov za otroke, različne izobraževalne oddaje, muzikali in zdravstvene vsebine.
Zanimivo bi bilo vedeti, kako mlade poslušalke in poslušalci sprejemajo te vsebine oz. v kolikšni meri jih poslušajo. Namreč, v prvih intervjujih z mladimi v okviru raziskave Medijski repertoarji mladih zaznavamo, da osnovnošolska in srednješolska mladina radio posluša bolj izjemoma, običajno v avtomobilu, ko ga med vožnjo prižgejo starši. Se pa med doslej rekrutiranimi dekleti in fanti najde tudi kdo, ki redno posluša podkaste in glasbo prek spleta.
Za te doslej zbrane podatke moramo opozoriti, da niso reprezentativni, saj jih zbiramo skozi kvalitativne intervjuje, v katerih želimo predvsem spoznati čim več različnih medijskih repertoarjev oz. rab medijev v vsakdanjem življenju mladih; razširjenost praks medijske konsumpcije na populaciji slovenske mladine pa bomo merili z anketnim vprašalnikom, ki sledi v drugi, kvantitativni fazi naše študije leta 2022. Takrat vsekakor poročamo tudi o tem, koliko in katere radijske vsebine posluša slovenska mladina.
Po uspešnih testnih intervjujih in prvem prejetem transkriptu je zbiranje podatkov v polnem teku. Intervjuvamo starejše osnovnošolke in osnovnošolce ter dijake in dijakinje iz različnih krajev. V ta namen kontaktiramo veliko šol in z zadovoljstvom ugotavljamo, da se te večinoma pozitivno odzivajo na naše prošnje za sodelovanje v raziskavi in pomoč pri rekrutaciji mladih.
Z zadovoljstvom smo pregledali prvi transkript in se dogovorili, katere šole bomo še kontaktirali.
Dela je torej ogromno, zato se je naša raziskovalna skupina začasno razširila; sodelujemo s študentkami komunikologije, ki prepisujejo intervjuje. S prvimi pregledanim prepisom smo zadovoljni in z veseljem pričakujemo naslednje.
Novinarka Urška Henigman je za poslušalke in poslušalce Prvega programa Radia Slovenija pripravila predstavitev znanstvene monografije Mladost na zaslonu, ki jo je napisala Tanja Oblak Črnič. Prisluhete ji lahko v Sobotnem branju.
Avtorica knjige je sodelovala tudi v pogovoru o tem, kako digitalizacija spreminja doživljanje mladosti, v katerem je predstavila nekaj aktualnih podrobnosti iz naše raziskave Medijski repertoarji mladih. Posnetku lahko prisluhnete na Radiu Ars v epizodi oddaje Glasovi svetov z naslovom Mladi in digitalne tehnologije – odnos ni črno-bel.
Naslovnica znanstvene monografije Mladost na zaslovu.
Marca je Odbor za otrokove pravice Združenih narodov (CRC) objavil splošni komentar o pravicah otrok v digitaliziranem vsakdanu. Pozdravljamo dejstvo, da so v oblikovanje načel bili vključeni tudi mladi, ki so sporočili, da od držav, korporacij, nevladnih organizacij in drugih akterjev pričakujejo dostop do digitalnih medijev oz. storitev, ki bodo vse otroke in mlade po svetu opolnomočili ter podpirali pri uresničevanju njihovih državljanskih, političnih, kulturnih, ekonomskih ter socialnih pravic.
Otroci in mladi so spregovorili o svojih pričakovanjih in pravicah v digitaliziranem vsakdanu.
Zahteve in mnenja otrok in mladih v zvezi z digitalnimi pravicami so bili oblikovani skozi 69 delavnic, ki so potekale v različnih državah in jezikih po vsem svetu. Podrobnosti o metodi in izsledkih navaja poročilo Naše pravice v digitalnem svetu (v angleškem jeziku).
S kvalitativno študijo želimo doseči osnovno- in srednješolsko populacijo, da bi bolje spoznali medijsko potrošnjo mladih ter vlogo (digitalnih) medijev in tehnologije v njihovem vsakdanu. Zato smo začeli s kontaktiranjem izbranih osnovnih in srednjih šol v različnih krajih, ki jih prosimo za pomoč pri rekrutaciji njihovih šolark in šolarjev.
Tako kot razskovalni intervjuji, tudi naši sestanki še zmerom potekajo prek spleta.
Na podlagi izvedenih testnih intervjujev in fokusnih skupin prek spleta, v katerih so se manjše skupine izkazale kot ustreznejše, bomo izvajali intervjuje z dvema (diade) in s tremi udeleženci ali udeleženkami.
Razveselile so nas nove knjige, ki smo jih vzeli v roke z velikim zanimanjem. Nekaj je klasik, brez katerih si raziskovalke in raziskovalci odnosov med mladimi in mediji preprosto ne moremo predstavljati, ena pa je čisto nova, letošnja, in prav tako veliko obeta.
Na vrhu je Jens Qvortrup (ur.), 2005: Studies in Modern Childhood: Society, Agency, Culture.
Sledi mu druga izdaja Stuart Hall in Tony Jefferson (ur.), 2012: Resistance through rituals: Youth subcultures in post-war Britain.
Pod njo je David Buckingham in Rebekah Willett (ur.), 2006: Digital Generations: Children, Young People, and the New Media.
Za tem Ian Hutchby in Jo Moran-Ellis (ur.), 2001: Children, technology and culture: the impacts of technologies in children’s everyday lives.
Nato še Barrie Gunter, 2019: Children and Mobile Phones: Adoption, Use, Impact, and Control.
In še Lelia Green, Donell Holloway, Kylie Stevenson, Tama Leaver, Leslie Haddon (ur.), 2021: The Routledge Companion to Digital Media and Children.
Na fotografiji manjka Sonia Livingstone in Julian Sefton-Green, 2016: The class: living and learning in the digital age, morda zato, ker je bralka ni mogla izpustiti iz rok.
Opravili smo prvi skupinski intervju, ki je bil namenjen testiranju vprašalnika in hkrati testiranju spletne izvedbe intervjujev. Zahvaljujemo se štirim dijakinjamGimnazije Velenje, ki so nam v vlogi intervjuvank pri tem zelo pomagale, in njihovim profesoricam, ki so jih spodbudile k sodelovanju!
Pri intervjuvanju prek spleta je še posebej zahtevno ustvariti ustrezno komunikacijsko situacijo, v kateri se bodo mladi dobro počutili in zaupali sogovornikom. [Fotografija: Thomas Park, Unsplash]
Čeprav je spletna izvedba intervjujev lahko po eni strani logistično manj zahtevna, pa je na drugi strani zaradi računalniško posredovane komunikacijske situacije potrebno še več truda vložiti v ustvarjanje atmosfere, ki bo sodelujoče stimulirala k pogovoru.
V prihodnjih dneh zato načrtujemo še nekaj testnih intervjujev z dijaki in osnovnošolci. V njih bomo dodatno izpilili vprašanja in se naučili vzpostaviti situacijo, v kateri se bodo dekleta in fantje počutili kar se da enakovredni raziskovalkam_cem ter drug drugemu.
V januarju in februarju smo se večkrat sestali in oblikovali vprašalnik za skupinske intervjuje z osnovnošolci in srednješolci. Raziskovalna vprašanja smo operacionalizirali v daljši seznam vprašanj za intervjuvance, ki jih bomo v naslednjem koraku stestirali in nato ustrezno prilagodili ter vprašalnik po potrebi skrajšali.
Pilotne intervjuje načrtujemo z dvema skupinama osnovnošolcev in dvema skupinama srednješolcev. V kolikor nam bodo razmere dopuščale, bomo vprašalnik testirali v živo, v nasprotnem primeru pa se s šolarji srečamo prek spleta.
V več intenzivnih delovnih srečanjih smo oblikovali vprašalnik za skupinske intervjuje, ki ga bomo pred izvedbo kvalitativne študije stestirali.
S knjigo Mladost na zaslonu: Konteksti in protislovja medijskih kultur mladih smo dobili delo, ki celovito preučuje mlade, njihove medijske oz. komunikacijske tehnologije in družbene ter kulturne spremembe. Tanja Oblak Črnič bralcu predstavi značilnosti odraščanja v sodobnem digitaliziranem vsakdanu, pri čemer se ne omejuje le na mobilne in digitalne platforme, ampak gradi lok med sodobnimi napravami in aplikacijami ter “starimi” zasloni, kot sta televizija in računalnik. Avtorica med drugim pokaže, da trenutna nesoglasja glede negativnih učinkov pametnih telefonov ali digitalnih medijev niso nič novega, ampak v marsičem nadaljevanje mnogo starejših pogledov …
Katja K. Ošljak je za učitelje_ice, ravnatelje_ice in šolske strokovne delavke_ce izvedla predavanje z naslovom Prispevek šol k premoščanju digitalnih neenakosti in uresničevanju digitalnih pravic mladih. Avtorica je s predavanjem osvetljevala nekatere spregledane vidike medijske edukacije, kot je vloga socialnih dejavnikov pri formiranju (digitalne) medijske pismenosti. Poleg tega je opozorila na potencial šol, ki lahko z namenom preseganja neenakost med mladimi, izraziteje nagovarjajo potrebe mladih v digitalni družbi. Predavanje je potekalo v okviru spletnega seminarja v organizaciji Safe.si z naslovom Je dostop do interneta res otrokova pravica?.
V prispevku so bili predstavljeni izbrani rezultati projektov Medijski repertoarji mladih in Digitalna zrelost mladih ter nekatere ugotovitve iz nastajajoče doktorske raziskave o rekonceptualizaciji medijske edukacije v kontekstu mediatiziranega otroštva. Eden od predstavljenih izsledkov je bil npr. ta, da finančni položaj družin in izobrazba staršev zaznamujeta opismenjevanje mladih na področju digitalnih tehnologij in medijev.
Pretežno protekcionistični model medijskega oz. digitalnega opismenjevanja, ki prevladuje ne samo v šolah ampak tudi sicer, ne zmore presegati tovrstnih neenakih izhodišč mladih v celoti. Utrjuje pa poenostavljeno in tudi napačno razumevanje digitalnih tehnologij in medijev kot krivcev za težave mladih, čeprav so te posledica drugih okoliščin odraščanja in so prekomerna raba ter druge problematične medijske prakse zgolj simptom teh težav.
