Mediji mladihNa posvetu, ki ga je organizirala Mestna knjižnica Ljubljana v enoti Knjižnice Otona Župančiča, je 9. novembra potekalo posvetovanje Sekcije za mladinsko knjižničarstvo, ki ga je v sodelovanju z MKL organizirala Zveza bibliotekarskih društev Slovenije.
Tanja Oblak Črnič in Dejan Jontes sta na srečanju sodelovala s prispevkom o medijskih repertoarjih in bralni pismenosti slovenskih osnovnošolcev_k in dijakov_inj.
18. oktobra je v organizaciji Osrednje knjižnice Koper v koprski Pretorski palači potekalo mednarodno strokovno posvetovanje o informacijski pismenosti in umetni inteligenci Infoverzum, na katerem smo predstaili prispevek o Medijski kulturi mladih v času družbenih platform. Prispevek je nastal v soavtorstvu Tanje Oblak Črnič, Katje K. Ošljak in Dejana Jontesa, v njem pa smo izpostavili nekatere rezultate projekta MRM, ki nakazujejo, da ob stalnem afektivnem angažmaju mladih na digitalnih platformah prihaja do radikalne transformacije njihovega vsakdana ter njihovih medijskih in drugih kulturnih praks, kot sta denimo branje in informiranje. Poleg tega smo pokazali na trende formiranja medijske pismenosti v kontekstu doma oziroma družine ter šole in vrstnikov.
21. oktobra smo sodelovali na okrogli mizi v okviru Slovenskega sociološkega srečanja 2023, ki ga organizira Slovensko sociološko društvo. Okroglo mizo z naslovom Generacijsko raznolike rabe sodobnih medijev in tehnologij ter edukacija je moderirala Veronika Tašner, s katero so Nika Šušterič, Dejan Jontes in Katja K. Ošljak razpravljali o prisotnosti digitalnih medijev v vsakdanjem življenju mladih ter generacijsko specifičnih medijskih praksah v družinah in šolah na ozadju rezultatov nacionalne raziskave Medijski repertoarji mladih.
V Barceloni je med 6. in 8. septembrom 2023 potekala 7. konferenca tematske sekcije ECREA Radio and Sound, tokrat na temo Radijski in zvočni ekosistemi v dobi platform. Tanja Oblak Črnič in Tina Lengar Verovnik sta na njej predstavili radijske in avdio prakse slovenskih mladih v digitaliziranem vsakdanu. Empirično sta izhajali iz rezultatov kvalitativnega dela projekta MRM (fokusne skupine, medijske skice), ki so v veliki meri prekrivni z dognanji nedavnih študij iz primerljivih okolij.
Za prisotnost radia v vsakdanu mladih je najbolj zaslužna družina oziroma domače okolje z medijsko dinamiko različnih generacij, daleč najpogosteje pa radio poslušajo v avtu, ki deluje kot podaljšek zasebne sfere doma. Radio je poleg tega zvočno ozadje za vsakodnevno družinsko življenje in dejavnosti, v katere so povezani s starši in starimi starši; pogosto tudi spremlja oziroma okvirja njihove dnevne rutine. Individualno ga mladi poslušajo zelo redko; če že, pa ga zaradi glasbe. Ta jih od avdia pričakovano spremlja največji del časa, kot zelo pomembni sta se pokazali stopnja nadzora nad tem, kar poslušajo, in raznolikost glasbe, ki jo danes omogočajo predvsem pretočne storitve. Po podkastih mladi posegajo redko (nekoliko pogosteje v srednješolski populaciji), zlasti ker njihova raba pomeni proaktivnost, pozornost in zbranost; poleg zvočnih omenjajo tudi video podkaste.
Tanja Oblak Črnič in Dejan Jontes pa sta prav tako septembra v Portu na Portugalskem na konferenci sekcije ECREA za študije občinstva in recepcijske študije Disrupted or disruptive audiences? From reception to participation in a post-truth era predstavila referat z naslovom News repertoires of adolescents in polymedia environment.
V prispevku, ki je nastal v okviru projekta Medijski repertoarji mladih, avtorji (soavtorica je tudi Katja K. Ošljak) raziskujejo spremenjene medijske, predvsem pa novičarske navade mladih v zadnji fazi in obdobju po pandemiji ter omejitvah, ki jih je ta prinesla za osnovnošolce in dijake.
Medijska pismenost je rezultat zapletenega in večdimenzionalnega procesa formalne in neformalne medijske edukacije, ki vključuje nenehno oblikovanje različnih kompetenc v številnih družbenih kontekstih, kot so družina, mreže vrstnikov in šole. Pretežno na teh treh področjih, ki so vsa tudi mediatizirana, sodobni otroci formirajo svoje medijske repertoarje, prakse in odnose.
V predavanju na Univerzi v Tartu je Katja K. Ošljak 14. septembra estonskim raziskovalcem, predavateljem in doktorskim študentom predstavila izbrane rezultate kvalitativnih in kvantitativnih študij iz projekta MRM, ki so osvetlile različne vidike medijske edukacije. Ena od ugotovitev denimo kaže, da družine in vrstniki zagotavljajo najpomembnejša konteksta za pridobivanje digitalne medijske pismenosti, pri čemer se zdi, da so vrstniška omrežja še posebej pomemben dejavnik za širjenje in nadgradnje medijskih praks mladih.
Konferenca ECER, ki je znanstveno srečanje evropskega združenja raziskovalcev edukacije EERA, je 2023 potekala v škotskem Glasgowu. Na njen smo predstavile študijo z angleškim naslovom “Gendered Digital and Media Skills of Parents from the Perspective of Children and Young People”.
Veronika Tašner, Nika Šušterič in Katja K. Ošljak smo preučevale poglede otrok na medijsko pismenost in digitalne kompetence staršev ter kako so te ospoljene. V svoji raziskavi, ki je del temeljnega projekta ARRS Medijski projekti mladih, smo privzele model medijskega opismenjevanja po Ranieri in Fabbru, ki vključuje 1. materialni in kognitivni dostop do medijev, 2. poznavanje mehanizmov in procesov medijskega ekosistema, 3. zmožnosti za produkcijo in ustvarjanje z ali preko medijev ter 4. okolje, ki podpira oblikovanje medijske pismenosti. V referatu smo se osredotočale predvsem na četrto raven okoljskih dejavnikov formiranja medijske pismenosti. Za našo raziskavo so ključni: vrstniki, šole in družina. Še posebej slednja predstavlja primarno polje socializacije, kar vključuje tudi oblikovanje medijskih repertoarjev in medijskih praks.
Poleg medijske pismenosti smo pozornost namenili tudi vprašanjem spola, saj se spol prepleta skozi vse družbene domene, v katerih sodobni mladi odraščajo.
Po predstavitvi se je razvila diskusija, v kateri je sodelovala tudi vodja projekta MRM Tanja Oblak Črnič.
Če smo se v prvem delu poročila Medijska kultura in digitalni vsakdan mladih, ki je nastalo v okviru ARRS projekta Medijski repertoarji mladih (J5-2564), poglobili v medijske preference slovenskih osnovnošolcev in osnovnošolk ter dijakov in dijakinj in raziskali kontekste v katerih se formirajo njihove digitalne kompetence, pa smo se tokrat osredotočili na njihove medijske prakse, prosti čas in še posebej branje ob platformizaciji njihovega vsakdana.
Nekaj izbranih podatkov navajamo spodaj, več pa preberite v poročilu.
Pri osnovnošolcih in osnovnošolkah so v ospredju filmi (glej str. 22 v poročilu), ki jih vsaj nekajkrat na teden spremlja več kot 60 % anketirancev. Sledijo TV serije, ki jih bistveno pogosteje spremljajo dekleta, športne programe po drugi strani (pričakovano) precej bolj fantje.
Pri srednješolcih in srednješolkah (glej str. 23) pa je gledanje vseh televizijskih vsebin na dnevni in tedenski ravni občutno manjše kot pri njihovih mlajših vrstnikih. So na robu starostne skupine 18 do 25 let, v kateri je v Sloveniji gledanost televizije tradicionalno najnižja, po tem starostnem obdobju pa se ponovno postopno povečuje. Tudi razlike po spolu so pri dijakih in dijakinjah razen pri športnih programih precej neizrazite.
Do največjih razlik med tradicionalnimi mediji in digitalnimi platformami prihaja pri vprašanju informiranja. Če odmislimo medosebno informiranje prek vrstnikov, staršev, učiteljev in ostalih, so tako za osnovnošolce in osnovnošolke kot srednješolce in srednješolke ključni vir informiranja družbena omrežja in aplikacije (glej str. 26-27). V obeh skupinah se jih tam enkrat na dan informira več kot 30 %, nekajkrat na teden več kot 60 %, le 10 % vprašanih pa nikoli ne pridobiva informacij na platformah. Po drugi strani se več kot 20 % obeh starostnih skupin nikoli ne informira prek tradicionalnih medijev, le okoli 15 % obojih pa na televiziji, radiu ali v časopisih informacije pridobiva dnevno. Ključno vprašanje, na katero sicer z anketo ne moremo odgovoriti, je, ali poleg spremenjenih virov informiranja prihaja tudi do reinterpretacije, kaj novice sploh so.
Več kot 50 % osnovnošolcev in osnovnošolk veliko raje uporablja družbene medije kot pa bere knjige, le dobrih 20 % jih je odgovorilo, da to ne velja oziroma sploh ne velja (glej str. 27-29). Fantje še nekoliko raje uporabljajo družbene medije kot berejo (skoraj 60 %), največje razlike pa so pri trditvi »rad berem knjige«, kjer je pritrdilno odgovorilo dobrih 40 % deklet in le nekaj več kot 20 % fantov. Da to sploh ne velja oziroma ne velja, pa je odgovorilo skoraj 60 % fantov in le 35 % deklet. Največji delež negativnega odnosa do branja tako v vzorcu prispevajo fantje.
Za prihodnje raziskave bo tako ključno vprašanje, kakšen specifičen subjektni tip nastaja na ozadju platformske tekstualnosti ter razmerij med digitalnimi in bralnimi praksami. Kako se v kontekstu teh razmerij med digitalnimi praksami in prakso branja manifestirajo razredne razlike in kulturne distinkcije?
Osnovnošolci in osnovnošolke so v anketi kot prvih pet najbolj priljubljenih omrežij izbrali TikTok, YouTube, Snapchat, Discord in Pinterest, dijaki in dijakinje pa istih pet – a z nekoliko drugačnim vrstnim redom: Instagram, Snapchat,TikTok, YouTube, Discord in Pinterest. V anketnem vprašanju takoj zatem pa smo jih še poprosili, ali lahko za daljši nabor posameznih zmogljivosti ocenijo njihovo pomembnost. Zanimalo nas je torej, kaj se jim v posamezni kategoriji omrežij zdi najbolj pomembno: da se tam zabavajo, da so s kom v stiku, da gledajo, kar jim je všeč, ipd.
Najpriljubljenejše omrežje za anketirane osnovnošolce in osnovnošolke TikTok (glej str. 37) je fantom in dekletom privlačno zaradi povsem podobnih funkcij – zabave, sproščanja, gledanja, kar jim je všeč, informiranja, učenja in spoznavanja novega, kar kaže, da je platformi uspelo s svojimi infrastrukturnimi rešitvami nagovoriti oba spola hkrati.
Snapchat, ki je najbolj priljubljeno omrežje med dijaki in dijakinjami, zanje velja kot prostor socializacije in druženja (glej str. 40). Morda preseneča, da je obenem 50 % dijakov odgovorilo, da se jim Snapchat zdi pomemben, ker so tam lahko to, kar si želijo: vsaj nekaterim dijakom torej pomeni tudi prostor svobode, kar nakazuje določene ovire oziroma omejitve, ki jih doživljajo drugje, tu pa njihov pritisk očitno popusti. Ta odstotek je še posebej izrazit pri dekletih, saj je to je izpostavilo skoraj dve tretjini dijakinj – nasploh pa so dijakinje vse izbrane zmogljivosti označile kot daleč bolj pomembne kot njihovi vrstniki dijaki.
Spletna raziskava, ki je bila izvedena med marcem in junijem 2022, predstavlja le del ugotovitev našega raziskovalnega projekta iz druge (kvantitativne) raziskovalne faze projekta Medijski repertoarji mladih. Ta je pred tem v letu 2021 vsakdanje življenje mladostnikov in vlogo sodobnih tehnologij v njihovem življenju raziskoval s pomočjo poglobljenih kvalitativnih intervjujev oziroma fokusnih skupin ter mapiranja medijskih omrežij skozi perspektivo medijskih študij. Prvi del kvantitativnih rezultatov pa smo marca objavili v prvem delu poročila.
Katja K. Ošljak je v oddaji (Spre)govori znanost predstavila ključne izsledke raziskovalnega projekta Medijski repertoarji mladi. Pogovor se je dotaknil tudi najbolj priljubljenih digitalnih platform mladih v Sloveniji in z njimi povezanih medijskih praks.
V oddaji, ki je v prvi vrsti bila namenjena premislekom o izzivih platformizacije na različnih področjih – od vsakdanjih rab digitalnih medijev, pa do regulacije in geopolitičnih vprašanj, so sodelovali še Nejc Slukan in Tinca Lukan s FDV ter Jelena Burnik, ki vodi mednarodno sodelovanje in nadzor pri Informacijskem pooblaščencu.
Oddajo (Spre)govori znanost so pripravili študentje in študentje AGRFT v koprodukciji Univerze v Ljubljani in Akademske televizije AKTV.
Od 11. maja do 10. junija je v Računalniškem muzeju na ogled razstava o digitalni zasebnosti mladih, ki črpa navdih iz raziskave ter na svež in humoren način odkriva in izpostavlja izzive in priložnosti odraščanja v vse bolj digitaliziranem svetu.
Jedro popolnoma analogne razstave o problemih zasebnosti v digitaliziranem svetu je najstniška soba, v kateri odrašča Vanja – ki je fant ali dekle, kakor želi občinstvo. Vanja staršem prepoveduje vstop v sobo, v kateri ustvarja svoj svet. Danes ustvarja meme za šolski projekt in sestavlja črno-bele, domnevno nerešljive puzle.
Zunanje stene sobe pa vztrajajo pri preizpraševanju, ki ga zastavlja raziskava. Znate preveriti, katere podatke aplikacije zbirajo o vas? In – ali to dejansko preverjate?
Več o razstavi in raziskovalnem poročilu, iz katerega so črpale ustvarjalke raziskave preberite na povezavah.
“Danes mlade generacije odraščajo v okolju, v katerem je pametni telefon vseprisoten portal v digitalne svetove. Veliko se razpravlja o učinkih, predvsem negativnih, takšne izredne izpostavljenosti digitalnim vsebinam. A kakšne so dejanske rabe različnih digitalnih medijev in kako dejansko oblikujejo mlade?”
V oddaji Podobe znanja na radiu Ars se je Tanja Oblak Črnič pogovarjala z novinarko Nino Slaček. Govorili sta o vpetosti digitalnih medijev v vsakdanje življenje odraščajočih in osvetlili izbrane ugotovitve projekta Medijski repertoarji mladih.
V oddaji Intelekta na Radiu Prvi so Tanja Oblak Črnič, Katja K. Ošljak in Dejan Jontes s katedre MKŠ ter Veronika Tašner s PeF UL predstavili nekatere ključne rezultate prve faze projekta Medijski repertoarji mladih. Oddajo je pripravila Urška Henigman.
Kvalitativna raziskava, ki smo jo opravili leta 2021, in nato še obsežna anketa, izvedena v letu 2022, pritrjujeta raziskovalnim izhodiščem, da je treba obravnavati uporabo medijev in tehnologij kot del vsakdanjih praks mladostnic in mladostnikov znotraj zanje ključnih formativnih okolij družine, šole in vrstniških skupin. Osredotočanje na zgolj izbrane medije, kot so denimo družbena omrežja, ali pa ozka obravnava učinkov tehnologij oziroma medijev spregledata cel diapazon zelo informativnih podatkov o odraščanju v digitaliziranem vsakdanu.
“Obenem pa je pametni telefon poln ambivalenc; je prostor svobode in tveganj, sprostitve in skrbi, sredstvo kaznovanja in nagrajevanja. In je orodje discipliniranja otrok. Vse to nakazuje, da razmerja moči in režimi odločanja ostajajo podobni, a preneseni na druge objekte. Detekcija teh nians pa zahteva, da pozornost bolj namenimo okoliščinam in odnosom, kjer se tehnologije uporabljajo, in manj samim tehnologijam. Zato v raziskavi odpiramo na videz banalna vprašanja – kdaj, kje in katere tehnologije so mladim dostopne, kako avtonomni so pri njihovi rabi in v katerih kontekstih. O tem pa ne sprašujemo staršev ali učiteljev, temveč besedo dajemo izključno mladim med 12. in 19. letom, ravno zato, da odpremo prostor njim in se izognemo enostranskemu govoru o »emancipaciji otrok« ali »demokratizaciji« družinskih odnosov,” je za Delo povedala Tanja Oblak Črnič.
“Javno prisoten diskurz, da je z mladimi zaradi telefonov in družbenih omrežij vse narobe, res ni redek, hkrati pa ni zanemarljiv, saj kaže na druge družbene tenzije. Te doživljam kot odraz tega, da so tehnologije »prisotno odsotne« v družbi, saj je dileme, ki jih odpirajo, težje razložiti, kot pa je usmeriti prst vanje. Redukcija razprav na naprave in omrežja namreč ne bo odgnala niti pomanjkljivih percepcij o mladostnikih, še manj pa rešila probleme, s katerimi se srečujejo,” je pogovor nato povzel Dnevnik.
Vodja raziskovalne skupine:
Prof. dr. Tanja Oblak Črnič
[email protected]
Enota za medijske študije in digitalno kulturo
Center za proučevanje kulture in religije FDV
Kardeljeva ploščad 5
1000 Ljubljana
Aktualna projekta:
Digitalna zrelost mladih (V5-2329, B)
Medijski repertoarji mladih (J5-2564)
Financerja:
