Tanja Oblak Črnič, Katja Koren Ošljak in Dejan Jontes so pod drobnogled vzeli efemerne prakse nenehnega brskanja, preverjanja in objavljanja na spletu, za katere se zdi, da vse bolj nadomeščano tradicionalno medijsko potrošnjo v obliki branja, gledanja ali poslušanja.
Te medsebojno povezane prakse so nenehno prisotne zlasti med mladostniki, ki spretno preklapljajo med različnimi mediji, konteksti in situacijami. Medsebojna odvisnost takšnih medmedijskih ali čezmedijskih rab nakazuje, da se je v empiričnem raziskovanju smiselno osredotočati na več medijev hkrati; kar med drugim omogoča koncept medijskih repertoarjev. Namen te raziskave je bil preučiti novičarske repertoarje z vidika osnovno- in srednješolske mladine in raziskati, kako so motnje v vsakdanu v času pandemije covida-19 vplivale na konsumpcijo novic med mladim občinstvom.
V članku so predstavljeni rezultati raziskovalnega projekta MRM, v okviru katerega so bile izvedene fokusne skupine na vzorcu 67 mladostnikov, starih od 12 do 19 let. V njem je predstavljena tudi analiza nekoliko manjšega vzorca 59 skic medijskih omrežij. Avtorici in avtor so identificirali šest različnih repertoarjev novic, kar nakazuje na ambivalentnost mladostnikov glede njihovih medijskih preferenc.
Če smo se v prvem delu poročila Medijska kultura in digitalni vsakdan mladih, ki je nastalo v okviru ARRS projekta Medijski repertoarji mladih (J5-2564), poglobili v medijske preference slovenskih osnovnošolcev in osnovnošolk ter dijakov in dijakinj in raziskali kontekste v katerih se formirajo njihove digitalne kompetence, pa smo se tokrat osredotočili na njihove medijske prakse, prosti čas in še posebej branje ob platformizaciji njihovega vsakdana.
Nekaj izbranih podatkov navajamo spodaj, več pa preberite v poročilu.
Gledanje televizije
Pri osnovnošolcihin osnovnošolkahso v ospredju filmi (glej str. 22 v poročilu), ki jih vsaj nekajkrat na teden spremlja več kot 60 % anketirancev. Sledijo TV serije, ki jih bistveno pogosteje spremljajo dekleta, športne programe po drugi strani (pričakovano) precej bolj fantje.
Pri srednješolcih in srednješolkah (glej str. 23) pa je gledanje vseh televizijskih vsebin na dnevni in tedenski ravni občutno manjše kot pri njihovih mlajših vrstnikih. So na robu starostne skupine 18 do 25 let, v kateri je v Sloveniji gledanost televizije tradicionalno najnižja, po tem starostnem obdobju pa se ponovno postopno povečuje. Tudi razlike po spolu so pri dijakih in dijakinjah razen pri športnih programih precej neizrazite.
Informiranje mladih
Do največjih razlik med tradicionalnimi mediji in digitalnimi platformami prihaja pri vprašanju informiranja. Če odmislimo medosebno informiranje prek vrstnikov, staršev, učiteljev in ostalih, so tako za osnovnošolce in osnovnošolke kot srednješolce in srednješolke ključni vir informiranja družbena omrežja in aplikacije (glej str. 26-27). V obeh skupinah se jih tam enkrat na dan informira več kot 30 %, nekajkrat na teden več kot 60 %, le 10 % vprašanih pa nikoli ne pridobiva informacij na platformah. Po drugi strani se več kot 20 % obeh starostnih skupin nikoli ne informira prek tradicionalnih medijev, le okoli 15 % obojih pa na televiziji, radiu ali v časopisih informacije pridobiva dnevno. Ključno vprašanje, na katero sicer z anketo ne moremo odgovoriti, je, ali poleg spremenjenih virov informiranja prihaja tudi do reinterpretacije, kaj novice sploh so.
Branje
Več kot 50 % osnovnošolcev in osnovnošolk veliko raje uporablja družbene medije kot pa bere knjige, le dobrih 20 % jih je odgovorilo, da to ne velja oziroma sploh ne velja (glej str. 27-29). Fantje še nekoliko raje uporabljajo družbene medije kot berejo (skoraj 60 %), največje razlike pa so pri trditvi »rad berem knjige«, kjer je pritrdilno odgovorilo dobrih 40 % deklet in le nekaj več kot 20 % fantov. Da to sploh ne velja oziroma ne velja, pa je odgovorilo skoraj 60 % fantov in le 35 % deklet. Največji delež negativnega odnosa do branja tako v vzorcu prispevajo fantje.
Za prihodnje raziskave bo tako ključno vprašanje, kakšen specifičen subjektni tip nastaja na ozadju platformske tekstualnosti ter razmerij med digitalnimi in bralnimi praksami. Kako se v kontekstu teh razmerij med digitalnimi praksami in prakso branja manifestirajo razredne razlike in kulturne distinkcije?
Spolna homogenost in distinkcije pri pri uporabi popularnih platform
Osnovnošolci in osnovnošolke so v anketi kot prvih pet najbolj priljubljenih omrežij izbrali TikTok, YouTube, Snapchat, Discord in Pinterest, dijaki in dijakinje pa istih pet – a z nekoliko drugačnim vrstnim redom: Instagram, Snapchat,TikTok, YouTube, Discord in Pinterest. V anketnem vprašanju takoj zatem pa smo jih še poprosili, ali lahko za daljši nabor posameznih zmogljivosti ocenijo njihovo pomembnost. Zanimalo nas je torej, kaj se jim v posamezni kategoriji omrežij zdi najbolj pomembno: da se tam zabavajo, da so s kom v stiku, da gledajo, kar jim je všeč, ipd.
Najpriljubljenejše omrežje za anketirane osnovnošolce in osnovnošolke TikTok (glej str. 37) je fantom in dekletom privlačno zaradi povsem podobnih funkcij – zabave, sproščanja, gledanja, kar jim je všeč, informiranja, učenja in spoznavanja novega, kar kaže, da je platformi uspelo s svojimi infrastrukturnimi rešitvami nagovoriti oba spola hkrati.
Snapchat, ki je najbolj priljubljeno omrežje med dijaki in dijakinjami, zanje velja kot prostor socializacije in druženja (glej str. 40). Morda preseneča, da je obenem 50 % dijakov odgovorilo, da se jim Snapchat zdi pomemben, ker so tam lahko to, kar si želijo: vsaj nekaterim dijakom torej pomeni tudi prostor svobode, kar nakazuje določene ovire oziroma omejitve, ki jih doživljajo drugje, tu pa njihov pritisk očitno popusti. Ta odstotek je še posebej izrazit pri dekletih, saj je to je izpostavilo skoraj dve tretjini dijakinj – nasploh pa so dijakinje vse izbrane zmogljivosti označile kot daleč bolj pomembne kot njihovi vrstniki dijaki.
Prva domača obsežnejša raziskava o rabah tehnologij in medijskih preferencah osnovnošolcev od 7. do 9. razreda in dijakov srednjih šol od 1. do 4. letnika
Spletna raziskava, ki je bila izvedena med marcem in junijem 2022, predstavlja le del ugotovitev našega raziskovalnega projekta iz druge (kvantitativne) raziskovalne faze projekta Medijski repertoarji mladih. Ta je pred tem v letu 2021 vsakdanje življenje mladostnikov in vlogo sodobnih tehnologij v njihovem življenju raziskoval s pomočjo poglobljenih kvalitativnih intervjujev oziroma fokusnih skupin ter mapiranja medijskih omrežij skozi perspektivo medijskih študij. Prvi del kvantitativnih rezultatov pa smo marca objavili v prvem delu poročila.
V prvem delu poročila Medijska kultura in digitalni vsakdan mladih, ki je nastalo v okviru ARRS projekta Medijski repertoarji mladih (J5-2564), smo izbrali kvantitativne rezultate raziskave o medijskih preferencah mladih, pri čemer smo se poglobili tudi v regulacije mladostniških praks v družinah in šolah ter (samo)ocene nekaterih digitalnih kompetenc mladih napram drugim.
Spodaj smo izbrali nekaj ugotovitev, vas pa vabimo k branju celotnega poročila, ki izpostavlja še več zanimivih rezultatov.
Najbolj priljubljena omrežja in aplikacije
Anketiranci so s seznama različnih družbenih omrežij in aplikacij lahko izbrali svoja tri najljubša in tako dijaki kot osnovnošolci so praviloma izbirali podobno (glej str. 30 v poročilu). Med najbolj pogostimi izbirami tako najdemo Snapchat, TikTok, YouTube, Instagram, ki jih je med najbolj priljubljene uvrstila polovica ali še več osnovnošolcev in dijakov. Pogosta izbira je bil tudi Discord (izbralo ga je 23 % dijakov in 30 % osnovnošolcev), pa denimo še Pinterest (nekoliko bolj popularen pri srednješolcih s 13 % vseh anketirancev), medtem ko je Facebook dobil le nekaj odstotkov glasov (izbralo ga je 6 % dijakov in 4 % osnovnošolcev).
Ko primerjamo izbire dijakov z izbirami osnovnošolcev, je najbolj opazna razlika pri družbenem omrežju Instagram, ki je daleč najbolj popularen med srednješolci (73 % vseh anketiranih), medtem ko ga je med najbolj priljubljena omrežja uvrstila polovica osnovnošolcev (49 %). Najbolj priljubljena omrežja med osnovnošolci pa so očitno Snapchat (72 %), nato sledita TikTok in Youtube.
Pogostost uporabe naprav
Pametni telefon je za osnovnošolce_ke najbolj priljubljena naprava, ki jo tudi najpogosteje uporabljajo (glej str. 17): 96 % jih namreč jasno odgovarja, da ga uporabijo vsaj enkrat dnevno, takoj za telefonom pa televizijo (62 %) in računalnik (55 %).
Med dijaki in dijakinjami je uporaba pametnega telefona še bolj razširjena oziroma ga dnevno uporabljajo praktično vsi (98 %), računalnik občutno manj (59 %), televizijo pa dnevno spremlja samo še tretjina dijakov (glej str. 18).
Regulacija medijev in tehnologij v družinah osnovnošolcev in osnovnošolk
Zdi se, da starši dekleta in fante različno obravnavajo, vsaj taka je percepcija samih otrok. Starši so do deklet bolj zaščitniški, saj pri večini (41 %) preverjajo njihovo početje na napravah (v primerjavi s 37 % fantov) in jim pogosteje tudi sledijo na omrežjih (glej str. 25). Bistveno več deklet (84 %) pa starši opozarjajo na nevarnosti naprav, čeprav to doživljajo tudi fantje, a v manjšem obsegu (69 % fantov). Zanimiva je razlika pri discipliniranju otrok z odvzemom telefona: to namreč pogosteje doleti fante zaradi slabih ocen (58 % fantov in 47 % deklet) ter zaradi kršitve družinskih pravil, kjer pa ni bistvenih razlik med spoloma.
Regulacija medijev in tehnologij v srednjih šolah
Poleg družinske smo v raziskavi opazovali tudi regulacijo digitalnih medijev in thnologij v srednjih šolah, kjer so rezultati glede na spol prav tako pomenljivi: srednješolke so pogosteje (75 %) kot njihovi sošolci (69 %) opozorjene na nevarnosti naprav, medtem ko dijaki prejemajo spodbude za rabo medijev in tehnologij pogosteje (44 %) kakor dijakinje (34 %). Podobno so se razporejali že odgovori osnovnošolk in osnovnošolcev, kar kaže, da so tehnološke prakse v šolah neenako ospoljenje – dekleta so obkrožena z diskurzi o varnih oz. nevarnih rabah, fantje pa so bolj spodbujeni k rabi in posredno mogoče poznavanju tehnologij. Vsaj tak vtis vzbujajo odgovori v obeh vzorcih in veljalo bi podrobneje analizirati, kje oz. na katerih šolah se to pretežno dogaja. Pri tem ne smemo zanemariti, da imamo v vzorcu tudi dijake poklicnih šol, ki so običajno vnaprej močno spolno diferencirane tudi po profilizaciji znanj in poklicev, za katere izobražujejo (glej str. 47).
Preberite celotno poročilo
Medijski repertoarji mladih je prva obsežnejša domača raziskava o rabah tehnologij in medijskih preferencah, ki je vključila skupaj več kot 3.000 šolajočih se mladih iz 7.-9. razredov osnovnih šol in 1.-4. letnikov srednjih šol.
Poročilo, ki prikazuje rezultate o dostopu in rabi tehnologij med mladimi, prevladujočih medijskih praksah in izbiri vsebin, pravilih uporabe tehnologij doma in v šolah ter digitalni pismenosti, je dostopno na spletu.
Prva domača obsežnejša raziskava o rabah tehnologij in medijskih preferencah osnovnošolcev od 7. do 9. razreda in dijakov srednjih šol od 1. do 4. letnika
Spletna raziskava, ki je bila izvedena med marcem in junijem 2022, predstavlja le del ugotovitev našega raziskovalnega projekta iz druge (kvantitativne) raziskovalne faze projekta Medijski repertoarji mladih. Ta je pred tem v letu 2021 vsakdanje življenje mladostnikov in vlogo sodobnih tehnologij v njihovem življenju raziskoval s pomočjo poglobljenih kvalitativnih intervjujev oziroma fokusnih skupin ter mapiranja medijskih omrežij skozi perspektivo medijskih študij.
Na strokovnem posvetu Medijska kultura in digitalna pismenost smo sodelujoče seznanili z dosedanjimi ugotovitvami raziskave Medijski repertoarji mladih: Socialni, politični in kulturni aspekti digitaliziranega vsakdana (MRM), nato pa smo zanje izvedli tri tematske delavnice o digitalni pismenosti, branju v dobi družbenih medijev in praksah mladih na družbenih omrežjih. Program smo vodili sodelavke in sodelavci projekta MRM, ki prihajamo s Fakultete za družbene vede in Pedagoške fakultete Univerze v Ljubljani.
Udeležencem in udeleženkam smo predstavili veliko podatkov, oni pa nam mnoge poglede iz prakse.
Celostno raziskovanje medijev v vsakdanu mladih
Mediji so vedno pomemben dejavnik v življenju mladih, a od pojava mobilnih naprav in družbenih omrežij so se njihove interakcije s tehnologijo radikalno spremenile. Raziskovalci in raziskovalke imajo dokaj natančne ocene, kolikšen del dneva mladi posvečajo (mobilnim) tehnologijam in na katerih družbenih omrežjih preživljajo največ časa, a to še ni dovolj za razumevanje njihovih medijskih praks.
Zato je pomembno celostno raziskati aktualne izkušnje mladih z mediji in digitalnimi tehnologijami, ki jih uporabljajo doma in v šoli, pri pouku in v prostem času. Vsaj deloma k temu prispevajo izsledki naše raziskave.
Predstavitev poročila kvantitativne raziskave o rabah tehnologij in medijskih preferencah mladih
Sodelavci projekta smo na posvetu strokovni javnosti predstavili poročilo prve obsežnejše kvantitativne raziskave o rabah tehnologij in medijskih preferencah osnovnošolcev od 7. do 9. razreda in dijakov srednjih šol od 1. do 4. razreda.
Gre za prvo tovrstno raziskavo v Sloveniji, ki je vključila skupaj več kot 3.000 šolajočih se mladih. Poročilo prikazuje rezultate o dostopu in rabi tehnologij med mladimi, prevladujočih medijskih praksah in izbiri vsebin, pravilih uporabe tehnologij doma in v šolah ter digitalni pismenosti, s poudarkom na morebitnih razlikah po spolu in/ali tipu šolanja.
Spletna raziskava, ki je bila izvedena med marcem in junijem 2022, predstavlja le del ugotovitev našega raziskovalnega projekta iz druge (kvantitativne) raziskovalne faze projekta Medijski repertoarji mladih. Ta je pred tem v letu 2021 vsakdanje življenje mladostnikov in vlogo sodobnih tehnologij v njihovem življenju raziskoval s pomočjo poglobljenih kvalitativnih intervjujev oziroma fokusnih skupin ter mapiranja medijskih omrežij skozi perspektivo medijskih študij.
Nagrajeni prispevek je bil objavljen v ugledni reviji Information, Communication & Society in proučuje vrste digitalnih scenarijev, ki so jih vzpostavljali otroci, medtem ko so se soočali z izzivi pandemične izolacije, ko je bilo učenje in druženje povsem odvisno od digitalnih platform.
Tanja Oblak Črnič (na fotografiji) je v sodelovanju z Barbaro Brečko objavila nagrajeni prispevek, ki ga je ARRS prepoznala kot edinstven dosežek v nacionalnem prostoru z izjemnim mednarodnim potencialom za raziskovanje digitalnih praks mladih.
Analize mediatiziranega vsakdana otrok znotraj epidemične izolacije se prispevek loteva z vidika radikalnega kontekstualizma in privzema perspektivo “sledi otroku”. Rezultati pa so med drugim pokazali, kako so se raznolike prakse za krepitev druženja, samo-predstavljanja in igranja specifično manifestirale v treh ločenih digitalnih scenarijih, ki so obenem razkrili tudi pomembne distinkcije znotraj relativno homogenega vzorca učencev, predvsem glede na njihov spol, starost, doživljanje pouka na daljavo in šolski uspeh.
Za prispevek, ki je nastal na ozadju poglobljenega raziskovalnega dela v okviru našega projekta in za priznanje, ki potrjuje njegovo znanstveno odličnost, Tanji in Barbari iskreno čestitamo!
V 100. številki Družboslovnih razprav najdete tematski sklop, ki sta ga uredila Dejan Jontes in Veronika Tašner in prinaša štiri znanstvene članke, ki metodološko temeljijo na metodi polstrukturiranih skupinskih intervjujev na sistematično izbranih podskupinah osnovnošolcev, dijakov in mladih odraslih ter na metodi opazovanja potrošnje digitalnih medijev oziroma digitalne etnografije.
Družboslovne razprave so osrednji slovenski forum za objavo raziskovalno interdisciplinarnih in družbeno angažiranih socioloških idej. Fotografija: Družboslovne razprave.
V uvodnem članku Medijski repertoarji v času navzkrižnih medijskih praks: študija med osnovnošolci in dijakiTanja Oblak Črnič, Katja K. Ošljak in Nika Šušterič proučujejo navzkrižna razmerja med medijskimi izbirami, tehnološkimi preferencami in vsakdanjim življenjem mladostnikov glede na njihove razredne, kulturne in socialne distinkcije.
Katja K. Ošljak, Nika Šušterič in Veronika Tašner v prispevku Formiranje medijske pismenosti mladih na presečišču družine, šole in vrstniških skupin predstavljajo pregled opredelitev medijske in njej sorodnih konceptov pismenosti ter si prizadevajo za njihovo konsolidacijo v celovito definicijo medijske pismenosti.
Z bolj specifično temo se ukvarjajo Breda Luthar, Dejan Jontes in Maruša Pušnik, ki v članku z naslovom Branje v polimedijskem okolju in (nove) oblike generacijske subjektivacije obravnavajo družbenost mladih v novem polimedijskem okolju, pri čemer se prispevek osredotoča predvsem na vprašanje, kako zmožnosti novih platform in razmerja med njimi strukturirajo interakcije mladih.
Sklop zaključuje študija Tine Lengar Verovnik in Tanje Oblak Črnič»Vedno ko se peljemo v avtu, mora biti radio«: radijske in avdio prakse v vsakdanu mladih, v kateri s pomočjo kvalitativnih podatkov, pridobljenih v projektu, raziskujeta vključenost radia in avdia v vsakdan intervjuvanih 67 osnovno- in srednješolcev, starih od 12 do 19 let.
Člani projektne skupine Dejan Jontes, Breda Luthar in Maruša Pušnik so del projektnih rezultatov objavili na spletnem portalu Alternator. Prispevek z naslovom Usoda branja in platformna družbenost pričenjajo tako:
Za prevladujočo digitalno družbenost je značilno stanje nenehne povezanosti in stalnega pričakovanja, to pa vzpodbuja nemirnost in nestabilnost ter ustvarja občutek dogodkopolnosti in kratkotrajnosti. Stalna obvestila o novem »dogodku« in stopnjevanje pogostosti teh obvestil, ki jih imajo uporabniki vključene, ta občutek še okrepi. Ravno to ustvarjanje vtisa njihove družbene osrednjosti, tudi s pomočjo percepcije, da se stvari dogajajo »v živo«, je glavna značilnosti družbenih medijev. Kot pravi sociolog David Beer, družbene platforme utripajo od pričakovanja, da se vsak trenutek lahko zgodi nekaj novega, vrednega pozornosti, zaradi česar so uporabniki stalno »na preži«. Obenem je za platformno družbenost značilna večopravilnost, to je naraščajoča razdrobljenost aktivnosti, kjer pride do izvajanja več aktivnosti hkrati, brez jasne hierarhije med tipi praks in brez razlikovanja prostorov za posamezne prakse, kot je na primer sfera šole in prostega časa. Kaj te ključne značilnosti platformne družbenosti pomenijo za usodo branja literature?
V priznani mednarodni reviji Information, Communication & Society je izšel prispevek sodelavk pri projektu Tanje Oblak Črnič in Barbare Brečko z naslovom Enhancing sociality, self-presentation, and play: a case study of digital scenarios among schoolchildren in an epidemic context, ki je že na voljo v angleškem jeziku v spletni izdaji.
Za večino otrok so v času zapore javnega življenja zaradi epidemije digitalni mediji predstavljali edino možnost za stik s šolo, sošolci, sošolkami, prijatelji in prijateljicami. Foto: Sharon McCutcheon @sharonmccutcheon / Unsplash
Gre za študijo primera, izvedeno na vzorcu osnovnošolskih učencev, s pomočjo katere sta avtorici analizirali njihove izkušnje s poukom na daljavo, prevladujoče medijske prakse in pripadajoče digitalne scenarije otrok v času lanskega jesenskega zaprtja šol med drugim valom epidemije Covid-19. Študija identificira tri različne scenarije, ki med drugim pokažejo na tesno prepletanje zadovoljstva s poukom na daljavo in vzpostavljenimi digitalnimi praksami tudi s starostjo in spolom otrok. Vabljeni in vabljene k branju!
Novinarka Urška Henigman je za poslušalke in poslušalce Prvega programa Radia Slovenija pripravila predstavitev znanstvene monografije Mladost na zaslonu, ki jo je napisala Tanja Oblak Črnič. Prisluhete ji lahko v Sobotnem branju.
Avtorica knjige je sodelovala tudi v pogovoru o tem, kako digitalizacija spreminja doživljanje mladosti, v katerem je predstavila nekaj aktualnih podrobnosti iz naše raziskave Medijski repertoarji mladih. Posnetku lahko prisluhnete na Radiu Ars v epizodi oddaje Glasovi svetov z naslovom Mladi in digitalne tehnologije – odnos ni črno-bel.
Naslovnica znanstvene monografije Mladost na zaslovu.
S knjigo Mladost na zaslonu: Konteksti in protislovja medijskih kultur mladih smo dobili delo, ki celovito preučuje mlade, njihove medijske oz. komunikacijske tehnologije in družbene ter kulturne spremembe. Tanja Oblak Črnič bralcu predstavi značilnosti odraščanja v sodobnem digitaliziranem vsakdanu, pri čemer se ne omejuje le na mobilne in digitalne platforme, ampak gradi lok med sodobnimi napravami in aplikacijami ter “starimi” zasloni, kot sta televizija in računalnik. Avtorica med drugim pokaže, da trenutna nesoglasja glede negativnih učinkov pametnih telefonov ali digitalnih medijev niso nič novega, ampak v marsičem nadaljevanje mnogo starejših pogledov …
