V priznani mednarodni reviji Information, Communication & Society je izšel prispevek sodelavk pri projektu Tanje Oblak Črnič in Barbare Brečko z naslovom Enhancing sociality, self-presentation, and play: a case study of digital scenarios among schoolchildren in an epidemic context, ki je že na voljo v angleškem jeziku v spletni izdaji.
Za večino otrok so v času zapore javnega življenja zaradi epidemije digitalni mediji predstavljali edino možnost za stik s šolo, sošolci, sošolkami, prijatelji in prijateljicami. Foto: Sharon McCutcheon @sharonmccutcheon / Unsplash
Gre za študijo primera, izvedeno na vzorcu osnovnošolskih učencev, s pomočjo katere sta avtorici analizirali njihove izkušnje s poukom na daljavo, prevladujoče medijske prakse in pripadajoče digitalne scenarije otrok v času lanskega jesenskega zaprtja šol med drugim valom epidemije Covid-19. Študija identificira tri različne scenarije, ki med drugim pokažejo na tesno prepletanje zadovoljstva s poukom na daljavo in vzpostavljenimi digitalnimi praksami tudi s starostjo in spolom otrok. Vabljeni in vabljene k branju!
V okviru bilateralnega projekta Perspektive aktivnega državljanstva in digitalne pismenosti med mladimi: primerjava med Črno Goro in Slovenijo, ki raziskovalno dopolnjuje cilje projekta Medijski repertoarji mladih, smo obiskali OŠ Sutjeska v črnogorskem glavnem mestu.
Ravnatelj šole Predrag Jovović, učiteljica Milena Milačić in podravnateljica Rada Mujović so podrobno predstavili programe digitalnega opismenjevanja njihovih učencev_k in učiteljev_ic.
Po intervjuju o stanju digitalne edukacije na OŠ Sutjeska v Podgorici sta ravnatelj dr. Predrag Jovović in učiteljica angleščine Milena Milačić (desno) Katji K. Ošljak pokazala ročno zapisan šolski letopis, ki sega nazaj do leta 1976. Pogovoru se je pridružila tudi podravnateljica Rada Mujović.
Eden izmed naših raziskovalnih ciljev je razumevanje pomena ter vloge digitalnih medijev v vsakdanjem življenju otrok in mladine. Ob tem preizprašujemo obstoječe izobraževalne prakse o potencialih digitalnih medijev in značaj medijske oz. digitalne pismenosti med mladimi. Izobraževalni kontekst med državama v odnosu do digitalne pismenosti je namreč zelo različen – če za Slovenijo velja, da vpeljuje modele poučevanja o digitalnih tehnologijah in državljanstva prvenstveno v osnovne šole, a na izbirni ravni, se trendi v Črni Gori v marsičem razlikujejo. Kmalu zapišemo kaj več tudi o tem.
P. S.: Če vas zanima vsebina debele knjige na fotografiji, jo najdete na spletnem mestu ossutjeska.edu.me. Gre za ročno pisan letopis, ki obsega šolska leta 1976/77-2012/13.
Ideja sodelovanja pri pouku od doma je spomladi 2020 nekatere mlade navdušila. Če sklepamo po sodelujočih v kvalitativnem delu študije MRM, so jo pri tem bolje odnesli bolj samostojni osnovnošolci_ke in dijaki_nje.
Za samostojno delo
Kot so nam nekateri_e zaupali v skupinskih intervjujih, jim je prijala možnost, da lahko spijo dlje in si dneve organizirajo čisto po svoje, kar je bilo izvedljivo, dokler šole še niso sklicevale videokonferenc in so od učiteljev prejemali navodila za samostojno delo.
Ker naš vzorec glede na socio-ekonomski status tendira navzgor, je med sodelujočimi v poglobljenih intervjujih gotovo večji delež mladih z boljšo družinsko podporo oz. ugodnejšimi pogoji za sodelovanje pri šolanju od doma kot sicer v populaciji. Zaradi tega bi lahko sklepali, da so nam sodelujoči nekoliko pogosteje poročali o pozitivnih vidikih in nekoliko redkeje o negativnih vidikih pouka na daljavo.
Proti videokonferencam
Med negativnimi vidiki pouka na daljavo so večkrat omenili svojo pasivnost in nemotiviranost za sodelovanje pri učnih urah prek spleta: “Zdaj pa tut, um, pač, maš nek Zoom in pol tak, še nalogo, in ne morš vsega nardit in tak, ne da se ti več, niti motivacije nimaš,” (15-letna osnovnošolka). Nekateri so zato namesto v šolske dejavnosti svojo pozornost usmerili drugam, npr. na družbena omrežja, recimo v gledanje videoposnetkov na YouTubu, ali igranje računalniških iger. O tem poroča 16-letni dijak, ki je računalniško igro igral “kdaj tut po deset al pa dvanajst ur na dan, pač, skos,” šola pa je medtem obstala oz. se z njo ni ukvarjal.
Čeprav je za to treba zgdaj vstati, večina mladih, ki so sodelovali v naši raziskave, raje hodi v šolo, kot pa da bi pri pouku sodelovali od doma. Fotografija: marco fileccia, Unsplash.
Pomanjkanje vrstniških stikov
Med razlogi za pomanjkanje motivacije oz. volje za sodelovanje pri pouku na daljavo številni intervjuvanci_ke omenjajo pomanjkanje stikov z vrstniki_cami. 14-letna osnovnošolka po vrnitvi v šolo npr. pove: “Ampak, zdej mi je definitivno boljš, tak, bit v šoli, um … Sam, glih zarad tega, ker si tak s prijatli in … Si nekak bolj, tak, aktiven in … Ni tak, vse isto vsakdan.”
Da je lahko pomanjkanje socialnih stikov posebej neugodno za odraščajoče, še posebej na starejše osnovnošolce_ke in dijake_inje, opozarja psihologinja predsednica društva šolskih svetovalnih delavcev Ajda Erjavecv intervjuju za MMC RTVSLO: “Prav v mladostništvu so stiki najpomembnejši, saj govorimo o drugi najpomembnejši razvojni nalogi v tem obdobju poleg razmišljanja o prihodnjem akademskem ali poklicnem življenju. Učenje stikov z vrstniki, spoznavanje prvih ljubezni … To so veliki posegi v socializacijo, za katere pa je težko napovedati, kakšne posledice bodo povzročili. Gre za eksperimentiranje s celotno generacijo, in to po vsem svetu, ne samo v naši državi.”
Od marca do junija smo prek spleta izvedli 27 intervjujev, v katerih so večinoma sodelovali po dva ali trije sogovorniki_ce. Trikrat so v skupinskem intervjuju sodelovali štirje hkrati, v štirih primerih pa je v intervjuju sodeloval le en mladostnik ali mladostnica.
37 deklet (55 %) in 30 fantov (45 %) prihaja iz 15 šol, in sicer osnovnih in srednjih, med katerimi so gimnazije in različni tehnični ter poklicni programi.
Intervjuvani učenke, učenci, dijaki in dijakinje obiskujejo šole v osmih različnih krajih: v Borovnici, Brežicah, Dragomlju, Kranju, Ljubljani, Novem mestu, Šentjurju in Velenju.
Kraje in šole smo izbirali na podlagi vzorčnega načrta, ki nam je narekoval vključitev osnovnih šol iz urbanih in primestnih okolij ter manjših krajev. Pri srednjih šolah pa je bil dodatni kriterij še raznolikost šolskih programov. Ker so se vse kontaktirane gimnazije pozitivno odzvale pozivu za rekrutacijo, so v vzorcu zastopani dijaki in dijakinje kar petih gimnazij: 2 ljubljanski ter po ena iz Brežic, Novega mesta in Velenja.
V kvalitativnem delu raziskave je v 25 polstrukturitranih skupinskih intervjujih, ki so večinoma potekali z dvema ali tremi mladimi hkrati, doslej sodelovalo 32 deklet in 30 fantov oz. skupaj 62 osnovno- in srednješolcev_k. Zaradi epidemioloških omejitev intervjuje izvajamo izključno prek spleta.
* Numerus se bo še povečal, saj imamo v času pisanja tega prispevka v načrtu še tri do štiri dodatne intervjuje.
Pri načrtovanju vzorca za kvalitativni del raziskave medijskih repertoarjev mladih smo upoštevali več kriterijev.
Priosnovnih šolah smo si prizadevali doseči urbane in primestne šole ter šole v manjših krajih; ob tem pa vključiti tudi šole z značilno visoko kompleksnostjo. Na ta način si obetamo vpogled v kar se da raznolike prakse osnovnošolcev_k pri rabi medijev in tehnologij.
Podobno smo ravnali pri rekrutaciji na srednjih šolah, s tem da smo z vključitvijo dodatnega kriterija poskrbeli za to, da bodo v vzorcu dijaki_nje iz različnih srednješolskih programov kot so gimnazije in srednje poklicne oz. tehnične šole.
V intervjujih je doslej sodelovalo 27 osnovnošolcev_k in 35 dijakov_inj (n = 62*).
Spletni kanal Radio Z od junija 2020 na enem mestu ponuja vsebine za malčke, otroke in mladostnike. Kot v sporočilu za javnost navaja RTV Slovenija so kanal pripravili v sodelovanju z zdravstveno stroko, da bi hospitaliziranim mladim, ki so v času epidemije še dodatno prikrajšani, olajšali bolnišnične dneve in dodatno izolacijo od njihovih družin in vrstnikov.
Radijska ponudba za najmlajše je gotovo dobrodošla. Ustvarjalci z njo nagovarjajo različne skupine poslušalcev: od hospitaliziranih malčkov, otrok in mladostnikov, otrok, ki ostajajo doma, srednješolcev ter tudi staršev hospitaliziranih otrok. Pester program sestavljajo npr. pravljice in glasba za najmlajše, uspavanke, glasba iz filmov za otroke, različne izobraževalne oddaje, muzikali in zdravstvene vsebine.
Zanimivo bi bilo vedeti, kako mlade poslušalke in poslušalci sprejemajo te vsebine oz. v kolikšni meri jih poslušajo. Namreč, v prvih intervjujih z mladimi v okviru raziskave Medijski repertoarji mladih zaznavamo, da osnovnošolska in srednješolska mladina radio posluša bolj izjemoma, običajno v avtomobilu, ko ga med vožnjo prižgejo starši. Se pa med doslej rekrutiranimi dekleti in fanti najde tudi kdo, ki redno posluša podkaste in glasbo prek spleta.
Za te doslej zbrane podatke moramo opozoriti, da niso reprezentativni, saj jih zbiramo skozi kvalitativne intervjuje, v katerih želimo predvsem spoznati čim več različnih medijskih repertoarjev oz. rab medijev v vsakdanjem življenju mladih; razširjenost praks medijske konsumpcije na populaciji slovenske mladine pa bomo merili z anketnim vprašalnikom, ki sledi v drugi, kvantitativni fazi naše študije leta 2022. Takrat vsekakor poročamo tudi o tem, koliko in katere radijske vsebine posluša slovenska mladina.
Po uspešnih testnih intervjujih in prvem prejetem transkriptu je zbiranje podatkov v polnem teku. Intervjuvamo starejše osnovnošolke in osnovnošolce ter dijake in dijakinje iz različnih krajev. V ta namen kontaktiramo veliko šol in z zadovoljstvom ugotavljamo, da se te večinoma pozitivno odzivajo na naše prošnje za sodelovanje v raziskavi in pomoč pri rekrutaciji mladih.
Z zadovoljstvom smo pregledali prvi transkript in se dogovorili, katere šole bomo še kontaktirali.
Dela je torej ogromno, zato se je naša raziskovalna skupina začasno razširila; sodelujemo s študentkami komunikologije, ki prepisujejo intervjuje. S prvimi pregledanim prepisom smo zadovoljni in z veseljem pričakujemo naslednje.
Marca je Odbor za otrokove pravice Združenih narodov (CRC) objavil splošni komentar o pravicah otrok v digitaliziranem vsakdanu. Pozdravljamo dejstvo, da so v oblikovanje načel bili vključeni tudi mladi, ki so sporočili, da od držav, korporacij, nevladnih organizacij in drugih akterjev pričakujejo dostop do digitalnih medijev oz. storitev, ki bodo vse otroke in mlade po svetu opolnomočili ter podpirali pri uresničevanju njihovih državljanskih, političnih, kulturnih, ekonomskih ter socialnih pravic.
Otroci in mladi so spregovorili o svojih pričakovanjih in pravicah v digitaliziranem vsakdanu.
Zahteve in mnenja otrok in mladih v zvezi z digitalnimi pravicami so bili oblikovani skozi 69 delavnic, ki so potekale v različnih državah in jezikih po vsem svetu. Podrobnosti o metodi in izsledkih navaja poročilo Naše pravice v digitalnem svetu (v angleškem jeziku).
S kvalitativno študijo želimo doseči osnovno- in srednješolsko populacijo, da bi bolje spoznali medijsko potrošnjo mladih ter vlogo (digitalnih) medijev in tehnologije v njihovem vsakdanu. Zato smo začeli s kontaktiranjem izbranih osnovnih in srednjih šol v različnih krajih, ki jih prosimo za pomoč pri rekrutaciji njihovih šolark in šolarjev.
Tako kot razskovalni intervjuji, tudi naši sestanki še zmerom potekajo prek spleta.
Na podlagi izvedenih testnih intervjujev in fokusnih skupin prek spleta, v katerih so se manjše skupine izkazale kot ustreznejše, bomo izvajali intervjuje z dvema (diade) in s tremi udeleženci ali udeleženkami.
Razveselile so nas nove knjige, ki smo jih vzeli v roke z velikim zanimanjem. Nekaj je klasik, brez katerih si raziskovalke in raziskovalci odnosov med mladimi in mediji preprosto ne moremo predstavljati, ena pa je čisto nova, letošnja, in prav tako veliko obeta.
Na vrhu je Jens Qvortrup (ur.), 2005: Studies in Modern Childhood: Society, Agency, Culture.
Sledi mu druga izdaja Stuart Hall in Tony Jefferson (ur.), 2012: Resistance through rituals: Youth subcultures in post-war Britain.
Pod njo je David Buckingham in Rebekah Willett (ur.), 2006: Digital Generations: Children, Young People, and the New Media.
Za tem Ian Hutchby in Jo Moran-Ellis (ur.), 2001: Children, technology and culture: the impacts of technologies in children’s everyday lives.
Nato še Barrie Gunter, 2019: Children and Mobile Phones: Adoption, Use, Impact, and Control.
In še Lelia Green, Donell Holloway, Kylie Stevenson, Tama Leaver, Leslie Haddon (ur.), 2021: The Routledge Companion to Digital Media and Children.
Na fotografiji manjka Sonia Livingstone in Julian Sefton-Green, 2016: The class: living and learning in the digital age, morda zato, ker je bralka ni mogla izpustiti iz rok.
