Kvalitativna raziskava, ki smo jo opravili leta 2021, in nato še obsežna anketa, izvedena v letu 2022, pritrjujeta raziskovalnim izhodiščem, da je treba obravnavati uporabo medijev in tehnologij kot del vsakdanjih praks mladostnic in mladostnikov znotraj zanje ključnih formativnih okolij družine, šole in vrstniških skupin. Osredotočanje na zgolj izbrane medije, kot so denimo družbena omrežja, ali pa ozka obravnava učinkov tehnologij oziroma medijev spregledata cel diapazon zelo informativnih podatkov o odraščanju v digitaliziranem vsakdanu.
“Obenem pa je pametni telefon poln ambivalenc; je prostor svobode in tveganj, sprostitve in skrbi, sredstvo kaznovanja in nagrajevanja. In je orodje discipliniranja otrok. Vse to nakazuje, da razmerja moči in režimi odločanja ostajajo podobni, a preneseni na druge objekte. Detekcija teh nians pa zahteva, da pozornost bolj namenimo okoliščinam in odnosom, kjer se tehnologije uporabljajo, in manj samim tehnologijam. Zato v raziskavi odpiramo na videz banalna vprašanja – kdaj, kje in katere tehnologije so mladim dostopne, kako avtonomni so pri njihovi rabi in v katerih kontekstih. O tem pa ne sprašujemo staršev ali učiteljev, temveč besedo dajemo izključno mladim med 12. in 19. letom, ravno zato, da odpremo prostor njim in se izognemo enostranskemu govoru o »emancipaciji otrok« ali »demokratizaciji« družinskih odnosov,” je za Delo povedala Tanja Oblak Črnič.
“Javno prisoten diskurz, da je z mladimi zaradi telefonov in družbenih omrežij vse narobe, res ni redek, hkrati pa ni zanemarljiv, saj kaže na druge družbene tenzije. Te doživljam kot odraz tega, da so tehnologije »prisotno odsotne« v družbi, saj je dileme, ki jih odpirajo, težje razložiti, kot pa je usmeriti prst vanje. Redukcija razprav na naprave in omrežja namreč ne bo odgnala niti pomanjkljivih percepcij o mladostnikih, še manj pa rešila probleme, s katerimi se srečujejo,” je pogovor nato povzel Dnevnik.
