Raziskovalni cilj projekta je oblikovanje tipologije medijske potrošnje in medijskih preferenc oziroma medijskih repertoarjev med mladimi. Poleg tega ugotavljamo povezanost medijskih tipov mladih z razlikami v njihovi kulturni potrošnji, medijsko in digitalno edukacijo, politično participacijo ter s strukturnimi razlikami znotraj samega digitalnega vsakdana mladih.
Hkrati raziskujemo povezanost medijskih rab z vrednotnimi orientacijami mladih, njihovim družbenim položajem in drugimi demografskimi značilnostmi (razredne, spolne in druge socio-demografske razlike).
Obenem želimo dobiti vpogled v etnografijo vsakdanjih praks in ritualov mladih v kontekstu omrežene družbenosti, kjer prihaja do fragmentirane in razpršene pozornosti.
In končno, cilj projekta je ugotoviti, kakšen je odnos mladih do politike in političnega angažmaja glede na njihove ključne vrednotne orientacije. Ugotavljali bomo namreč, kako vrednotne orientacije vplivajo na presojanje konvencionalnih in nekonvencionalnih političnih form ter na kak način mladi v visoko digitaliziranem vsakdanu prakticirajo politiko in državljanske stile.
Temeljni raziskovalni projekt J5-2564 se izvaja v okviru raziskovalnega programa programske skupine Politološke raziskave P5-0136 in je financiran s strani ARRS.
4 raziskovalna področja
I. Razlike v percepciji medijev in digitalni potrošnji znotraj družin
Sodobna medijska kultura je kompleksno prepletena s stapljanjem medijev. Govorimo o t. i. konvergenci tehnoloških nosilcev številnih medijskih vsebin, ki jih mladi konzumirajo prvenstveno skozi digitalne mobilne naprave, med katerimi trenutno prednjačijo pametni telefoni. Pametni telefon mladostnikom ne pomeni toliko zato, ker deluje kot klicni pogovorni aparat, ampak ker nastopa kot konglomerat raznoterih praks, odnosov, izkušenj, spominov in želja. Mladostniki namreč skozenj integrirajo na videz nepovezane vsakdanje stvari: od nakupovanja, gledanja filmov, poslušanja glasbe, ustvarjanja vsebin, sledenja novicam in dogodkom do konstantnega komuniciranja in druženja s prijatelji itd. Prek pametnih naprav in na njih dostopnih družbenih platform se mladi izražajo, delijo svoja mnenja, nalagajo videoposnetke, si svetujejo, puščajo odzive v obliki komentarjev; ali rečeno drugače, mladi se skoznje družbeno konstituirajo.
Pri tem imajo na izbiro ogromno število vsebin, ki jih konzumirajo skozi skondenziran časovni okvir, v katerem delujejo večoperabilno. Kreativna raba digitalnih omrežij recimo zahteva konstantno vključenost in nenehno prisotnost, kjer mladi beležijo, arhivirajo, širijo in komentirajo vsebine, s tem pa lastno družabnost in družbenost postavljajo v zelo fragmentirane kontekste, znotraj katerih se norme in pravila nenehno spreminjajo. Poglavitni namen tega vsebinskega sklopa projekta je odgovoriti na naslednje:
1. Kako so medijski repertoarji med mladimi povezani z razrednim položajem, etničnostjo, spolom in drugimi socio-demografskimi dejavniki?
2. Kakšna so stališča mladih do medijev in kakšna je percepcija razlik med klasičnimi in digitalnimi mediji glede na uvrščenost mladih v določen repertoar?
3. Kako se medijski repertoarji povezujejo s specifičnimi okusi, žanri in lokacijami potrošnje ter kakšne tipologije okusov in prostorov se skoznje oblikujejo?
II. Vrstniška kultura v digitaliziranem vsakdanu in digitalna ter medijska pismenost
V tem delu nas še posebej zanima, kako mladostniki dojemajo ukvarjanje z mediji in kakšne medijske prakse soustvarjajo s svojimi vrstniki. Ker je njihov vsakdan digitaliziran, so medijske, kulturne in državljanske ter politične kompetence mladostnikov v korelaciji z njihovimi digitalnimi kompetencami. Te pridobivajo v šoli, na prostočasnih dejavnostih s področja STEM oz. znanosti, tehnologije, inženirstva in matematike, kot so krožki ali tečaji programiranja in drugih digitalnih veščin, v poletnih šolah ter v domačem okolju.
Digitalizirani so tudi kulturna in medijska potrošnja mladih, zato bomo raziskali tudi kakšno vlogo imajo različni viri informacijskega in medijskega opismenjevanja pri oblikovanju medijske potrošnje mladih in razvoju aktivnega državljanstva. V ta namen bomo analizirali vlogo izobraževalnega sistema na “digitalno” potrošnjo, ustvarjanje in participacijo mladih. Pri tem bomo kritično ovrednotili tudi Referenčni okvir Evropske komisije (DigComp 2.1), ki nacionalnim vladam in resornim ministrstvom priporoča digitalno opismenjevanje na petih področjih, med katerimi pa ni vsebin, kot so kultura, umetnost, medijska pismenost, digitalno državljanstvo in participacija ipd.
Obravnavani sklop tako naslavlja naslednje dileme:
4. Kako mladi dojemajo razkorake med lastno in vrstniško medijsko kulturo in kakšna je njihova percepcija pomena vrstnikov pri lastnih medijskih rabah?
5. Katere ravni informacijske in medijske pismenosti obstajajo med mladimi in kako so ti vzorci pogojeni skozi različne strategije regulacij in/ali spodbud, ki jih zaznavajo v izobraževalnih okvirih in domačem okolju?
6. Katere so ključne ovire med mladimi za digitalno ustvarjanje in kakšno vlogo imajo pri tem specifični edukacijski konteksti?
III. Kulturna potrošnja mladih in kreativna raven vsakdanjega življenja
Kulturno vključenost oziroma participacijo v kulturnih praksah razumemo kot kompleksen preplet izkušenj, praks in okoliščin, ki so vpete v vse bolj digitaliziran mladostnikov vsakdan. Predpostavljamo, da se – podobno kot na področju politične participacije (Oblak 2017) ali medijske potrošnje (Luthar in Oblak 2015) tudi pri potrošnji kulture mladi med seboj diferencirajo: nekateri denimo zavračajo idejo kulture »kot dolžnosti« (Bennett 2007), ki kot »obveznost brez izbire« (Mencin Čeplak 2013: 48) običajno prihaja s pozicije institucionalnih okvirov (predvsem izobraževalnega sistema), in raje posegajo po »kulturnih praksah na zahtevo«, ki nudijo samorealizacijo in aktualizacijo ter omogočajo odzivnost in kreativno (re)akcijo na vsebine in dogajanja (Banaji 2011).
Zaradi intenzivne mediatizacije vsakdanjega življenja in z njo povezne digitalizacije raznolikih aktivnosti – od opravljanja šolskih, študijskih ali službenih obveznosti do druženja, nakupovanja, branja, spremljanja medijev, poslušanja glasbe, gledanja filmov, nanizank itd., izhajamo iz predpostavke, da je tudi k raziskovanju kulturnega udejstvovanja mladih potrebno pristopiti skozi širšo definicijo »kulturne participacije«, kar pomeni, da je potrebno upoštevati tudi tiste oblike kulturnega sodelovanja, ki so del vsakdanjega življenja. Šele takšna široka perspektiva zares omogoča uvid v raznolikost kulturnih dejavnosti mladih, torej tudi v tiste, ki so izven okvira, ki ga v večini podpira institucionalna kultura.
Na podlagi zapisanega bo tretji vsebinski sklop zasnovan tako, da bomo ponudili odgovore na naslednja vprašanja:
7. Kakšno vlogo sploh ima kultura pri samo-identifikaciji mladih?
8. Kako se »kulturni repertoarji mladih« povezujejo z medijskimi repertoarji in kako ti vplivajo na kulturne prakse, ki jih mladi prakticirajo?
IV. Razkoraki in ovire za politično udejstvovanje
Nacionalne raziskave mladine so že pokazale na povezanost med bolj aktivnimi oblikami kulturne participacije s političnim in civilnodružbenim delovanjem mladih ter določenimi vrednotnimi kazalci (Kirbiš 2011: 266). V tem projektu pa nas zanimajo razmerja med kulturo, medijsko potrošnjo ter družbeno angažiranostjo mladih; pri tem bomo opazovali tudi razlike glede na starost, spol in socialni status mladih.
Ravno mladi in mladi odrasli so daleč najintenzivnejši uporabniki trenutnih digitalnih platform in predvsem v razmerju do družbenih ter političnih zadev se zdi, da nastaja nov generacijski razkorak. Mladostniki se namreč pogosteje politično informirajo in politično participirajo skozi digitalne platforme, kot to primerjalno počnejo odrasli. Onstran tovrstnega tehnološkega argumenta je pozornost na mladini in njihovi manj konvencionalni politični participaciji večja tudi zato, ker gre za specifično fazo v življenjskih potekih, ko se pomembneje razvijata družbena in politična identiteta.
Zato bo primarni namen zadnjega vsebinskega sklopa ponuditi odgovore še na zadnji dve vprašanji:
9. Kako mladi dojemajo razkorak med konvencionalno in nekonvencionalno politiko in kakšna je njihova percepcija politike?
10. Katere so ključne ovire med mladimi za ustvarjanje in udejstvovanje v politiki in kako so te odvisne od identificiranih medijskih repertoarjev?
Metode raziskovanja in zbiranja podatkov
Da bi lahko sistematično odgovorili na vsa našteta vprašanja, zahteva izvedba projekta tudi v empiričnem smislu naslonitev na več različnih metod raziskovanja in zbiranja podatkov. V projektu bomo zato kombinirali kvalitativne in kvantitativne pristope.
Pred izdelavo kvantitativne študije in izdelano tipologijo medijskih repertoarjev med mladimi bodo izpeljane kvalitativne etnografske raziskave (t. i. short-term etnography). Do medijskih praks, vrednot in drugih podatkov bomo dostopali skozi skupinske intervjuje s starejšimi osnovnošolci in dijaki. Njihove odgovore bomo dopolnjevali z izsledki opazovanje njihovega komuniciranja na družbenih platformah (netnografija) ter dnevniki medijske potrošnje. Z njimi bomo pridobili podatke o digitalnem medijskem okolju in subkulturah mladih uporabnikov digitalne tehnologije, ki jih prejšnje študije zaradi hitro spreminjajočih se trendov morda še niso zaznale. Spremljanje dnevnikov uporabnikov omrežij/aplikacij v kombinaciji z opazovanjem njihovega vedenja in vsebin, do katerih dostopajo, omogoča uvid v digitalno medijsko potrošnjo prav skozi perspektivo mladih uporabnikov. Tako pridobimo podatke o tem, katera omrežja in aplikacije sploh uporabljajo, kdaj in katere vsebine konzumirajo, kako in komu jih posredujejo. Združevanje kvalitativne metodologije in indukcije je ključno za identifikacijo še nezaznanih vedenj in doslej neizmerjenih praks, ki bodo v nadaljevanju operacionalizirane in sistematičneje raziskane s kvantitativno študijo (anketa). Priložnostni vzorec bo vključeval šolajoče se dijake, pri čemer bo sledil načelu čim večje pestrosti glede na spol, starost, etnično pripadnost, status in geografsko okolje mladih.
