Formiranje medijske pismenosti mladih na presečišču šole, družine in vrstnikov

Ozadje in namen: V sodobnem svetu, zaznamovanem s tretjo industrijsko revolucijo, ki naj bi ji relativno hitro sledili še četrta in peta, vse več pozornosti namenjamo medijski pismenosti. K temu nas spodbujajo tudi cilji EU, postavljeni pred dobrim desetletjem, ki si prizadevajo za vzpostavljanje EU kot vodilne sile v informacijskem svetu. Pomemben korak k temu EU vidi v spodbujanju in razvijanju medijske pismenosti, vključno z oblikovanjem ustreznega modela ter poznavanje njene strateške vrednosti v razvoju informacijskih družb. Kljub temu pa je eden od osrednjih problemov preučevanja medijske pismenosti njena definicija, ki pomembno vpliva tudi na artikulacijo raziskovalnih problemov, vprašanj in projektov. V prispevku bomo najprej predstavile nekaj temeljnih opredelitev medijske pismenosti ter njihove omejitve. Na tem ozadju bomo predstavile opredelitev medijske pismenosti, ki jo ponujata Ranieri in Fabbro (2019). Moč njune štiridimenzionalne definicije namreč leži v prepoznavanju izredne kompleksnosti, na ozadju katere se oblikuje medijska pismenost mladih, ki jo pojmujeta kot sestav 1) materialnega in kognitivnega dostopa, 2) prepoznavanja mehanizmov delovanja medijske krajine, 3) produkcijsko-ustvarjalnih kompetenc in 4) okolja, ki (ne) spodbuja medijskega opismenjevanja. Izhajajoč iz te opredelitve se bomo v drugem delu prispevka osredotočile predvsem na prvo razsežnost njune definicije in predstavile rezultate kvalitativne raziskave, v kateri smo mlade (zadnje triletje OŠ) spraševali po njihovih medijskih praksah in medijskih spodbudah, ki se nahajajo v njihovih vrstniških, družinskih in šolskih okoljih. Še posebej se bomo osredotočile na spodbude v kontekstu šole kot tiste, ki bi glede na svoje funkcije morala vsaj v delu poskrbeti za sistematično opismenjevanje mladih.

Metodologija: Skozi intervjuje z osnovnošolci, ki smo jih izvedli v okviru projekta Medijski repertoarji mladih, opazujemo širši kontekst medijske edukacije in formiranja medijske pismenosti. Privzemamo štiridimenzionalno definicijo medijske edukacije Ranieri in Fabbra, vendar se tukaj osredotočamo na 1. razsežnost formiranja medijske pismenosti. Materialna in kognitivna dostopnost medijev in tehnologij sta namreč temelj za vse druge medijske prakse in "višje" oblike medijske pismenosti. S tem namenom bomo podrobneje analizirale izkušnje osnovnošolk in osnovnošolcev pri pouku skozi dostopnost in regulacijo tehnologije pri pouku oziroma v šoli, vključevanje digitalnih naprav in medijev pri podajanju snovi ter pri samostojnem delu učenk in učencev ter seveda digitalno in medijsko opismenjevanje v okviru izobraževalnega procesa. Kodiranje smo izvedle v dveh korakih, najprej nestrukturirano brez vnaprej določenih kod, a ne popolnoma odprto, kot ga, recimo, predvideva metoda utemeljene teorije, saj smo se osredotočale na tematizacije medijske pismenosti in edukacije. Nastal je nabor prek 70 kod, ki smo ga v drugi fazi kodiranja plastile in pri analizi upoštevale le kategorije, ki ponujajo vpogled v materialno in kognitivno dostopnost ter (ne)naklonjenost oziroma spodbude k medijski pismenosti znotraj šole.

Rezultati in ugotovitve: Slovensko šolsko okolje v povezavi s spodbujanjem medijskih praks označimo kot precej pusto. Medijska pismenost, za katero bi, podobno kot za druge pismenosti, upravičeno lahko pričakovali, da bo svoje mesto našla tudi v šolah, je prisotna predvsem v obliki tehničnih vidikov rokovanja z mediji, predvsem z računalnikom in računalniškimi programi. Odgovori sodelujočih v raziskavi nakazujejo, da so tudi te vsebine vključene na razmeroma osnovni ravni, ki zadeva predvsem poznavanje in uporabo dominantnih urejevalnikov besedil ali predvajanje video posnetkov. Sodelujoči so prav tako izpostavili skrb za varnost na internetu, o kateri se praviloma izobražujejo preko delavnic, ki jih izvajajo organizacije izven šole. V tem oziru se zdi, da medijsko opismenjevanje v šolah v pomembni meri odseva nacionalne šolske politike, ki so naravnane izrazito tehnicistično, pri čemer ne kaže, da bi se to v bližnji prihodnosti utegnilo spremeniti.