Youth on screen: contexts and contradictions of young people's media cultures

Raziskovanje je, kljub svoji sistematičnosti, rigidnosti in načrtovanosti, mnogokrat tudi splet nepričakovanih naključij. In tukajšnje knjige, ki odpira raznolike dileme o medijskih kulturah mladih, brez nekaterih spontanih pripetljajev verjetno sploh ne bi bilo. Za prvega je zaslužna Barbara B. Stegeman, nekdanja urednica televizijske oddaje Infodrom, edinstvenega informativnega dnevnika za otroke in mladostnike, ki me je pred leti samoinciativno in predvsem izjemno angažirano nagovorila z idejo, da bi skupaj s študenti raziskovali spremenjene medijske navade otrok in mladostnikov. Bila je pomlad leta 2015 in kot mami drugošolke in vrtčevca, ki sta televizijske vsebine Uredništva otroškega in mladinskega programa Televizije Slovenija dobesedno požirala, se mi je izziv zdel pravšnji. Družinski pogovori in razlage, zakaj so določene oddaje za otroke primernejše, kakovostnejše in predvsem bolj poučne kot druge, so bili vsakdanja stalnica. Hkrati sem na magistrskem študijskem programu izvajala predmet Novi mediji in družba, ki je ponujal širok nabor možnosti za raziskovalno delo študentov. V študijskem letu 2015/16 smo zato izbrane predmetne vsebine prvič povezali z dilemami, s katerimi se je takrat srečevalo omenjeno Uredništvo TV Slovenija. Podobnih vprašanj so se lotevali še študenti dodiplomskega študija pri predmetu Raziskovalni praktikum.

Rezultate celoletnih premislekov smo nato dvakrat predstavili kolektivu uredništva: najprej z ekipo študentov magistrskega študijskega programa Komunikologija, ki so tematizirali medijsko potrošnjo mladih v kontekstu družin, analizirali spletni portal Otroškega in mladinskega programa ter raziskovali medijske izkušnje otrok in njihovih staršev. Na posvetu z naslovom »Medijska (so)produkcija, potrošnja in pozicioniranost informativnih oddaj med mladimi« pa so svoje delo predstavili še študenti 3. letnika dodiplomskega študijskega programa Medijske in komunikacijske študije. Prve izkušnje takšnih sodelovanj smo v naslednjih nekaj letih še poglobili, predvsem z raziskovalnim delom pri predmetih Raziskovalni praktikum in Komunikološki raziskovalni seminar ter jih ekipi Otroškega in mladinskega programa na RTV Slovenija tudi redno predstavljali. Rezultat teh večletnih diskusij, zbiranja virov in empiričnih poizvedb, ki so trajale od leta 2015 pa do 2018, je daljši niz podatkovnih baz, gradiv in poročil, ki vsaj za dano časovno obdobje ponujajo zanimiv vpogled v »medijsko življenje« otrok in mladostnikov. Vse to je potekalo v obdobju, ko so se povečevale tudi moje osebne izkušnje z medijskimi in tehnološkimi preferencami otrok. S prečenjem mej domačih ritualov in pripadajočih pravil, ki so se intenzivirala še posebej z vstopom otrok v osnovno šolo, so »udomačeni« okusi, prakse in navade neizogibno trčili ob pravila, preference in okuse drugih. Otroško (samo)spoznavanje, kaj kdo ima, kaj kdo lahko in kaj kdo sme, se je srečevalo s pravili in praksami vrstnikov in sorodnikov ter nemalokrat zamajalo udomačene rutine. Sprva skromna želja, »kdaj bom pa jaz lahko dobila svoj telefon«, je postajala vse glasnejša, vztrajen pritisk, »da ga vsi drugi že imajo«, pa je pripomogel k zaznavanju novih dilem: o čem se sploh pogajamo, kaj takšna pogajanja sproža in kako se nanje odzvati? Po simpatični, a mestoma groteskni izkušnji s precej starim stacionarnim telefonom v mestnem muzeju mesteca Louisville v ameriški državi Colorado, kjer ne le da otroka nista prepoznala, čemu aparat služi, temveč številčnice tudi fizično nista uspela premakniti in zavrteti telefonske številke, dvoma skorajda ni bilo več: medijske in komunikacijske tehnologije imajo za današnje otroke specifične konotacije, ki jih gotovo velja poglobljeno raziskati.

Ob srečevanju s številnimi stiskami znancev, kako otroke, predvsem pa zgodnje najstnike in srednješolce odmakniti od zrenja v (pre)nosljive zaslone, sem naletela na vrsto raznolikih, ponekod tudi zelo inovativnih praks staršev, ko so se nekateri bolj, drugi manj trudili za iskanje skupnih družinskih dogovorov. Obenem pa se je zdelo, da se vsaj znotraj splošnega medijskega diskurza intenzivira ideja, kako škodljivi in nevarni so pametni telefoni in računalniške naprave, saj spodbujajo medvrstniško nasilje, rušijo osebne stike in nasploh postajajo »nenormalna« motnja v vsakdanjem življenju mladih. Podoba, da prenosne tehnologije, internet in družbena omrežja povzročajo odvisnost, znižujejo pozornost, izrivajo medosebne pogovore in fizične stike, da nasploh odtujujejo, družbeno izolirajo ali celo poneumljajo mlade, se je skozi javni diskurz skorajda normalizirala. Toda znanstveni izsledki in mednarodni stiki z raziskovanjem medijske potrošnje otrok in mladostnikov so zlagoma prikazovali drugačno, predvsem pa bolj kompleksno sliko o sodobnih medijskih kulturah mladostnikov. Izjemen porast literature in referenc s področja digitalne kulture in medijskih študij, študij mladine, sociologije otroštva, ki niso bile osredotočene izključno na mlade, temveč vse bolj tudi na otroke in najmlajše, je pričal o živahnem, aktualnem in izrazito multidisciplinarnem raziskovalnem področju. Načrtno zbiranje sekundarnih podatkov in gradiv, spremljanje znanstvenih razprav, udeleževanje domačih in mednarodnih znanstvenih konferenc ter sočasno samostojno izvajanje priložnostnih pilotnih študij v lokalnem okolju pa je pokazalo na nemalo neskladij med medijsko podobo o t. i. »digitalni mladini« ter znanstvenimi poudarki in izsledki.

Knjiga, ki je nastala, je tako rezultat večletnega raziskovanja »zaslonskih kultur mladih«, ki pa še zdaleč ni bilo omejeno le na trenutne mobilne in digitalne platforme, četudi se zdi, da so zgolj te smiseln, aktualen in relevanten predmet proučevanja. Dotika se različnih, tako »starih« zaslonov, kot sta na primer televizija ali (stacionarni) računalnik, kot mobilnega telefona ter sodobnejših različic pametnih prenosnih naprav, družbenih medijev in aplikacij. Razpon od starih k sedanjim tehno objektom namreč bolje pokaže, kako trenutna nesoglasja o za otroke in mladostnike »škodljivih medijih« niti niso novost, temveč gre v marsičem za vrsto kontinutitet modernih družb. Knjiga obenem ni izključno omejena na mlade in otroke, temveč skuša v tematizacije vključiti tudi druge generacije, predvsem pa aktivno posega v tiste socializacijske kontekste in prostore rab, s katerimi so mladostniki v času odraščanja in mladi odrasli neposredno povezani: osredo- toča se na družinska razmerja in odnose med starši in otroki, kot tudi na vlogo izobraževanja in obšolskih dejavnosti, vsaj deloma pa nakaže pomen vrstnikov in medosebnih odnosov za mlade.

Prav tako se knjiga dotika vloge javnih diskurzov, ki uokvirjajo razumevanje (digitalnih) medijev, njihovih pričakovanih in v odnosu do mladih pogosto zaželenih rab. Tudi zato tukajšnja razprava ni zamejena na izbrano teoretizacijo medijskih praks in enovit okvir za proučevanje medijske potrošnje, temveč uporablja kombinacijo pristopov in metod: od intervjujev in fokusnih skupin z otroki in mladostniki ter njihovimi starši do anketnih instrumentov med mladimi in širšo populacijo, mestoma pa tudi medijskih dnevnikov in opazovanja. Nekateri podatki, iz katerih črpam, so rezultat sodelovanja v preteklih raziskovalnih projektih, denimo pri temeljnem projektu Medijska potrošnja, kultura in razredna stratifikacija pod vodstvom Brede Luthar. Vrsta drugih primarnih empiričnih gradiv je bila zbrana ob intenzivnem delu s študenti in sodelovanju z že omenjenim Otroškim in mladinskim programom RTV Slovenija. Velik del podatkov in analiz pa se nanaša na sistematično selekcijo sekundarnih gradiv. Deli knjige predstavljajo tako povsem nova dognanja o mladih in »njihovih« medijskih kulturah, deloma pa gre za predelane prispevke, ki so že bili objavljeni drugje. O prisvajanju tehnologij v vsakdanu sem razmišljala že v uvodniku zbornika z naslovom Mobilni telefon in transformacije vsakdana (v soavtorstvuz Bredo Luthar, 2009), na temo domačenja računalnikov v družinskih okoljih pa sem pisala v prispevku Družinska (ne)harmonija ob računalniških zaslonih, ki je izšel v reviji Družboslovne razprave (Oblak, 2009). Da imajo mladostniki specifičen odnos do sodobnih tehnologij, sem kot vabljena avtorica razmišljala v tematski številki revije Šolsko polje v prispevku Mladost na ekranu: digitalizacija vsakdana in mladostniška računalniška kultura (Oblak, 2011), na podlagi analize sekundarnih podatkov iz nacionalne raziskave Mladina 2010 pa kasneje še v soavtorstvu v prispevku Everyday and family contexts of youth computer cultures: the case of Slovenia v reviji Annales (Oblak in Kuhar, 2014). Stratifikacijo digitalnih kultur in generacijskih specifik digitalnega medijskega vsakdana sem razlagala v publikaciji Razred in kultura (Luthar, 2014) v poglavju Digitalne kulture in razredne razlike (Oblak, 2014), kritično držo do t. i. digitalnih domorodcev pa nakazala v poglavju Opismenjevanje digitalnih domorodcev: stanje in alternative na ravni osnovnošolskega izobraževanja (Oblak, Ošljak in Saje, 2019). O kreativni mladini sem razmišljala v članku Kulturna in družbena angažiranost v kontekstu digitaliziranega vsakdana: raziskava mladih v Ljubljani (Oblak, 2018). V času epidemije in prisilne izolacije ter šolanja na daljavo spomladi in jeseni 2020, ki je »neizogibnost« digitalnih tehnologij v sferi doma še intenziviral, sem izvedla nekaj priložnostnih raziskav med osnovnošolci, ki služijo kot podporno gradivo dveh prispevkov: članek Scenariji šolskega vsakdana med epidemijo s perspektive otrok (Oblak, 2020) je objavljen v tematski številki revije Sodobna pedagogika, prispevek ‚Pišm gledam pošiljam objavlam‘: o digitalnem vsakdanu otrok v času epidemije (Oblak in Ošljak, 2020) pa je v soavtorstvu izšel v zborniku letošnjega Sociološkega srečanja.

Vsa navedena dela in pripadajoči podatki so za tukajšnjo monografijo vsaj deloma predelani in mestoma tudi aktualizirani. Razumevanje nenehnega pogledovanja v pametne in omrežene nosljive »zaslone za na pot« pa zahteva tudi prepoznavanje hibridnosti sodobnih medijev in njihove nenehne prepletenos ti z vsakdanjim življenjem ali zlitosti online in offline vsakdana. Ko je pogled v zaslon normalizirana gesta, ki še zdaleč ni več le mladostniška muha in se sočasno odvija z drugimi praksami – od kuhanja, učenja, gledanja televizije, nakupovanja, druženja do prehranjevanja – ločnice med »življenjem na zaslonu« in »življenjem onstran njega« praktično ni. Sami se vprašajte, kako in kdaj še strmite v premične pametne zaslone. Nekdanji slogan družbe Telekom »Svet ni eden, svetova sta dva«, ki je oglaševal internetno telekomunikacijsko omrežje, danes preprosto ni več referenčna točka. Kar zahteva tudi nujen odmik od romantiziranega pogleda na staro, analogno družbeno realnost: nekdanje življenje offline ni bilo nujno boljše in bolj kvalitetno niti ni bilo bolj zdravo ali humano, tako kot življenje online ni le prostor tveganj in nevarnosti, nasilja ali groženj. In kot je že leta 2013 zapisal Andreas Hepp (2013: 2):

Da bi res lahko razumeli, kako se naša kultura z naraščajočo rabo medijev spreminja v medijsko kulturo, potrebujemo mnogo bolj kompleksen pristop kot pa katero od teh skrajnosti, da se lahko izognemo poenostavljeni argumentaciji. Medijske kulture so kulture mediatizacije: to pomeni, da so kulture, ki jih »oblikujejo« mediji