How do young people navigate algorithmic content flows? Media literacy and recognising disinformation in digitalised everyday life

Da bi razumeli prakse mladih v digitalnem okolju in kako pri tem ločujejo med dejstvi na eni strani ter lažnimi novicami, ponarejenimi vsebinami in propagando na drugi, je pomembno razumeti specifike aktualne medijske in tehnološke krajine.

Uvodni del predavanja je namenjen predstavitvi mediatizacije kot spleta procesov medijskih sprememb in z njimi povezanih sprememb v kulturi ter družbi. Mediatizacija namreč v ospredje ne postavlja samih medijskih ali tehnoloških novosti. Namesto tega pojasnjuje oblike družbenega komuniciranja, ki se formirajo ob vpenjanju medijev (kot tehnoloških platform, organizacij, njihovih standardov produkcije, vsebin itn.) v vsakdanje življenje posameznikov, njihove socialne prakse in kulturo ter družbene procese, institucije in njihovo delovanje.

Danes se nahajamo v 4. valu mediatizacije (t. i. globoka mediatizacija), za katero je značilna intenzivna digitalizacija družbenega komuniciranja, upodatkovljenje posameznikov in družbe ter vse večja odvisnost vsakdanjega življenja od digitalnih tehnologij. Ob visoki stopnji platformizacije vsakdanjih praks, na primer pri študiju ali zaposlitvah, in praktično nepretrgani povezanosti, smo izpostavljeni tokovom vsebin, ki nikoli ne usahnejo. Pravzaprav informacij sploh ne pridobivamo več, ker so vedno z nami, tako da jih zgolj preglejujemo, izbiramo, vrednotimo in uporabljamo. Kot pravijo sodelujoči v raziskavi Digitalna zrelost mladih, lahko preobilje vsebin vodi v zaskrbljenost glede selekcije relevantnega, verodostojnosti informacij in prepoznavanja kredibilnih virov. Ob vseprisotnosti digitalnih medijev, družbenih omrežij in algoritmov, ki širijo tudi napačne informacije na platformah popularnih družbenih omrežij (TikTok, Instagram, YouTube, itn.), so danes poseben izziv generativna orodja t. i. umetne inteligence oziroma klepetalni roboti (npr. ChatGPT ali Gemini), ki ob množični uporabi množično producirajo tudi pristranosti in napake. To vnaša nove zahteve na področje medijske edukacije glede odpornosti družbe zoper dezinformacije in ponarejene vsebine.

Raziskave kažejo, da določene skupine mladih redno posegajo po klepetalnih robotih za učenje, programiranje ali informiranje, pri čemer se ti mladi pogosto opišejo kot kritični uporabniki teh orodij in konzumenti vsebin. Na drugi strani pa njihove digitalne prakse ne odražajo nujno te kritičnosti in zadržkov. Ob tem si mladi praviloma želijo, da bi več medijske pismenosti in uvidov v delovanje digitalne tehnologije ter medijsko–tehnološke krajine prejeli v šolah in na fakultetah, saj je zanje prispevek šol na področju medijske edukacije trenutno preskromen. Nekoliko več k medijski in digitalni edukaciji prispevajo družine, vendar ne za vse mlade enako, saj so te družinske spodbude odvisne od ekonomskega in kulturnega kapitala staršev. Glede na rezultate še nekaterih študij v okviru projekta Medijski repertoarji mladih, se vrstniki kažejo kot najpomembnejši akterji medijske edukacije, ki spodbujajo raznoliko in intenzivnejšo rabo digitalnih medijev. Vendar uporabniške veščine niso dovolj za soočanje z izzivi pri informiranju v dobi »postfaktičnih« digitalnih medijev. Zato se predavanje zaključi z diskusijo o celoviti medijski edukaciji, ki združuje uporabniška znanje, razumevanje delovanja, poslovanja in regulacije digitalnih tehnologij in medijev, kritično–analitično recepcijo vsebin ter kreativno produkcijo in participacijo v družbi. Namreč, celovito razumevanje medijsko-tehnološke krajine je pogoj za uspešno soočanje z lažnimi novicami, algoritmičnimi pristranostmi, polarizacijo, propagando, potvorjenimi vsebinami in drugimi izzivi digitalizirane družbe.